Spet vam je uspelo pripeljati pediatrinjo v Vojnik?

»To je bila spet ena velika sreča. Barbara Zupančič je že ves čas kazala naklonjenost samostojnemu dispanzerskemu delu. Trenutno je najbolj pomembno, da pridobimo zaupanje staršev in seveda zaupanje malih pacientov, tudi šolskih otrok in mladine, da si jo bodo izbrali za osebno zdravnico. Prisotnost specialistke pediatrije in njenega tima v kraju je koristna tudi zato, ker lahko bolj dejavno sodelujejo z vrtci, šolami, problematiko se da reševati ne samo z individualnim pristopom, ampak tudi širše. Pri nas je še veliko otrok vpisanih pri specialistih družinske medicine, kar pomeni, da nam zaupajo, saj imamo dolgoletne izkušnje. Je pa sedaj to tudi za nas priložnost, da se posvetujemo in skupaj lažje rešujemo zdravstvene težave naših malčkov.«

Koliko zdravnikov je zdaj v Zdravstveni postaji Vojnik?

»Imamo tri specialiste družinske medicine, pediatrinjo in dva specializanta. Ponosna sem, da smo postali učna baza za mlade zdravnike. Zdaj specializanti družinske medicine sem kar radi prihajajo in se vključujejo v delo, ki je mogoče malce drugačno kot v večjih zdravstvenih domovih, saj je pri nas populacija bolj raznolika po starostni strukturi. Kar zadeva zdravniškega kadra, ni težav. Ena težava je le Špesov dom, saj tam nimamo zdravnika oziroma v domu deluje upokojeni zdravnik dr. Hrušovar. Kadar v kakšni dislocirani enoti (sem sodi tudi Dobrna) zdravnika ni, ga moramo nadomeščati znotraj obstoječega kadra. Lažje je nadomeščati v eni hiši kot pa da se moraš fizično prestaviti na drugo mesto in pustiti svojo opredeljeno populacijo, da jo pregleduje nekdo drug, ti pa zadeve rešuješ drugje. To pa so zagate, ki so lahko neprijetne. Tako za zdravnika kot za njegove paciente, ki potem večkrat očitajo, a mojega zdravnika spet ni.«

Tudi glede čakanja je včasih kar nekaj pritožb slišati v čakalnici.

»Saj tudi jaz ne čakam rada. Zlasti mi je nerazumljivo, če mi nihče ne obrazloži, zakaj moram čakati. A povprečje, da imaš v obravnavi pacienta sedem minut, je zelo relativna številka. Če pride starejši pacient, s katerim se nekaj časa nisva videla, zraven pa prinese vse izvide, ki jih je medtem zbral, doda še aktualne težave … V tem primeru, če imamo srečo, tak pacient zapušča ambulanto po 20 minutah ali pol ure, kar daleč presega povprečje. In če je takrat nekdo naročen, ne bo vesel. Če pride na ta dan več takšnih, pa še kakšen, ki ni naročen, a si je težko uredil prevoz in mu ne moreš reči, naj pride jutri, je še huje. V teh primerih se vse podaljša. To so težave, ki so za nekoga povsem razumljive, za drugega ne. Slednji pa potem včasih malo zaropotajo.«

Ste nove naložbe izpeljali sami?

»Da, vse z lastnimi sredstvi. In tudi posodobili medicinsko opremo. Smo pa zelo veseli, da smo skupaj z občino postopoma pristopili tudi k ureditvi parkirišča, uredili modro območje in omejili parkiranje na dve uri. Vsi skupaj pa si želimo, da bi kdo kam prišel tudi peš ali s kolesom, da se ne vozimo povsod z avtomobilom.«

Zdrav način življenja je sploh nekaj, kar poskušate, vi osebno že desetletja, ljudem vcepiti v glavo. Zadnje čase opažam vedno večjo ponudbo delavnic na to temo, kar je sploh dobro. Kot tudi, da se izvajajo tudi v Vojniku.

»Na mojo pobudo in ob izjemni podpori vodstva Zdravstvenega doma Celje in sodelavcev smo se leta 2014 vključili v projekt Skupaj za zdravje in v okviru tega projekta smo, skupaj še z dvema zdravstvenima domovoma iz Sevnice in Vrhnike, v Celju pridobili Center za krepitev zdravja. Predstavlja nadgradnjo prejšnjih zdravstveno-vzgojnih centrov, v njem je zaposlenih šest diplomiranih medicinskih sester, psihologinja, dva fizioterapevta in patronažna medicinska sestra. Se pravi, da je naša lokalna skupnost pridobila nekaj vrhunskega. Center ima razširjeno ponudbo zdravstveno-vzgojnih delavnic; imamo delavnice za določene bolezni (denimo za sladkorne bolezni, zvišan krvni tlak), za gibanje, za zdravo prehrano, debelost, še za duševno zdravje. Sedež ima sicer v Celju, imamo pa tudi tukaj zaposleno eno diplomirano medicinsko sestro, ki skrbi za izvajanje delavnic in individualna svetovanja. Bistvena prednost centra je v tem, da gredo izvajalci delavnic tudi v delovne organizacije, šole, lokalno okolje. Posebno skrb namenjamo ranljivim skupinam prebivalstva (brezposelni, socialno ogroženi, migranti, kronični bolniki, starejši idr.). Na vzpostavitev Centra za krepitev zdravja sem še posebej ponosna. Je kot češnja na vrhu torte za vse, kar sem na področju preventive naredila.«

Po teh nadgradnjah je sploh še kaj, kar dom potrebuje? So še kakšne želje?

»Vedno smo bili korak pred drugimi, če se lahko malo pohvalim, saj smo prvi v Zdravstvenem domu Celje začeli z delom v referenčnih ambulantah. Zdaj bi radi uredili še prostore za delo diplomiranih medicinskih sester v referenčnih ambulantah, saj si zdaj delita prostor v sejni sobi. Tako smo vedno malo v stiski, ko načrtujemo strokovna izobraževanja, sestanke. Računali smo, da bomo staro zobno ambulanto, iz katere se je Kovačeva preselila v prostore nekdanje fizioterapije, uredili za to, ampak je njene nekdanje prostore zasedla mlada zobozdravnica, kar je seveda zelo dobrodošlo. Sicer pa sem z delom zadovoljna, saj imam ob sebi izjemne sodelavke in sodelavce, brez katerih prav gotovo ne bi uspela uresničiti vseh zastavljenih ciljev. In izzivov za še boljšo skrb za naše bolnike nikoli ne zmanjka.«

Tekst: Rozmari Petek
Foto: Lea Sreš