Oceni objavo

Sončki v Slovenski Istri

Logaško polje in tudi Postojna sta bila to jutro odeti v meglo, kakor da se je prilepila na rep avtobusa, trgati se je pričela šele v Črnem kalu, po predoru Kastelec pa je oživelo sonce in se prelivalo na morje v daljavi.

Ozke poti nad Sečovljami so dvigale adrenalin, a smo srečno obstali na travni vzpetini Krog in v začaranem krogu meglic in nekdanjega benediktinskega samostana iskali in našli cerkev Sv. Onofrija ter krenili po sveže markirani poti do vasi Slami, koder so meglice med istrskim rastjem pobegnile v dolino Dragonje, divje orhideje pa niso ušle fotografskim navdušencem in tudi šparglji so kukali iz grmičja na robovih kolovozov. Žvečila sem liste divje rukole in pustila očem prosto pot nad rečico Drnica. Zrak je dišal po tišini v dolini Dragonje in mladih oljčnih nasadih v griču pred nami. Veter je na obrobju vinogradov majal trdoživo suho listje na grmičastem rastju, ko smo  za trenutek obstali ob pogledu čez zorano njivo na vas Padno v daljavi, nato pa se spet zagrizli v kamnito pot in kmalu zagledali visoke ciprese pokopališča, tipične za istrsko vas Korte ter posedli na ploščad pred njim. Bilo je toplo, hladili smo ogrete obraze, malicali in raziskovali panoramo Šavrinskega gričevja do komaj vidnih Nanosa in Slavnika na obzorju. Naredili smo sprehod po ozki poti med hišami Kort, se ustavili na trgu s samostojno stoječim zvonikom ob cerkvi Sv. Antona Puščavnika in domačini v bližini so nam ponudili sveže oljčne vejice,  ko smo mimo najstarejše slovenske šole v Istri stopili še do razgledišča na koncu vasi.

Vračali smo se v smeri vasice Medoši med nasade oljk, kmetje so obrezovali star les, mi pa smo občudovali pomladno cvetje ob poteh in srkali vase vonj Istre, Sečoveljskih solin in morja vse do Savudrije ter razigrani prispeli čez pašnik do začetka naše poti na vzpetini Krog.

Prehodili smo krog dobrih desetih kilometrov skoraj še nedotaknjenega predela Slovenske Istre, ja, skoraj še, saj turizmu se skoraj ne da ubežati. Želim si, da bodo lepe kamnite hiše ubežale pred njim, skoraj tako malo jih je še, kot je malo našega lepega morja, ampak tako malo, je vedno tako zelo dragoceno.

Besedilo Marija Dolinar, foto Sonja Zalar Bizjak in Danica Kos

Povezave

Sončki

Oglejte si tudi