Pokljuška soteska je naravni spomenik na območju Triglavskega narodnega parka. Skozi vas Krnica smo šli čez travnato ravnico, rečno teraso, na robu katere v Radovno odtekajo pod površino hudourne vode Ribščice, ki priteče iz Pokljuške soteske. Tako je po navadi, tokrat pa je preko travnika bila vidna površinska kamnita struga, posledica lanskoletne avgustovske ujme, ki je hudo prizadela tudi bližnjo Sotesko Vintgar.

Pri parkirišču smo namesto na široko stezo stopili v hudourno strugo  na  dnu soteske in se podali navzgor med strme  stene, visoke tudi do 150 m. Najprej smo krenili v slepo dolino  pogledat, če je dovolj vode, da čez previsno steno pada slap, tokrat ga ni bilo. Povzpeli smo se tudi v Pokljuško luknjo, nato pa mimo možicev pod previsnimi stenami do vrtca z galerijami.

Tišina v tej divji fosilni soteski, kamor človek ne posega več,  lega na človeka kot tihi šepet narave;  kaj je človek v primerjavi z močjo narave! In  narava ima vselej prav. Kakšna je bila moč vode tajajočega  ledenika, da je konec ledenih dob pred 10 tisoč leti izdolbla in oblikovala  te stene, naravne mostove, luknje v ostenju in prehodov naših prednikov skoznje na Pokljuko, izoblikovala je tudi vrtec pod galerijo, kjer smo občudovali visoko ostenje z  galerijo kraljeviča Andreja, ki vodi v najožji  del Pokljuške soteske.

V sotesko se je ujela megla, a ne tista barjanska, tu se je dalo dihati, galerija je bila utrjena in varna. Še zadnje stopnice in ožina v steni, pa smo prešli  v drugi del soteske in prečili  še en vrtec, kjer uspeva praprot peruša. Nadaljevanja steze proti Zatrniku ni bilo, bila je uničena od vode, zasuta s skalovjem in podrtim drevjem.

Iz megle je pričelo rositi, zatopljeni v iskanje varnih prehodov,  smo se dvigali po grapi  navzgor. Megla je ovijala drevesa pred nami, končno se je na levem pobočju prikazala gozdna pot, po kateri smo se povzpeli navzgor do asfaltne ceste  proti Zatrniku. Navzdol je šlo, da bi skoraj potrebovali zavore in toplota koče nas je objela s toploto prostora  in prijazne oskrbnice.

Sončki smo nekaj posebnega,  pokojni Vojko nas je občasno preimenoval v deževnike,  mi  pa smo se ta dan prepričali, da smo tudi graparji, saj vztrajamo, zadovoljni  za vsako novo  izkušnjo.  Adrenalin je naredil svoje, prinesel je dobro voljo, veselje, da smo premagali sotesko in njene galerije ter po dolgem času  imeli pod nogami spet ta prave skale.

Zmagali smo tudi v bitki z vremenom;  med vožnjo z Gorenjske proti domu se nam je skozi okna avtobusa smejalo sonce. Vremenu se res ne da ukazovati.

Besedilo: Marija Dolinar, fotografije: Tatjana Rodošek in Danica Kos,

GPS zapis poti: Srečko Kenk