Logo MojaObčina.si
DANES
31°C
17°C
JUTRI
32°C
18°C
Oceni objavo

Naravovarstveni izlet PD Vrhnika - izviri reke Timav, Ustje Soče in Botanični vrt Carsiana

Ljubitelji narave smo se letos odpravili na naravovarstveni izlet v Italijo. Obiskali smo izvire reke Timav pri Štivanu, otok Cona (Isola della Cona) v Deželnem rezervatu Ustje Soče pri Tržiču (Monfalcone), nazaj grede pa smo si ogledali tudi Botanični vrt Carsiana pri Zgoniku (Sgonico).

Po prehodu državne meje na Fernetičih smo se ustavili pod Štivanom in mimo gotske cerkvice sv. Janeza Krstnika, skozi park bujnega rastja dreves in grmovja, prišli na področje treh izvirov dva kilometra dolge kraške reke Timav, ki se po novejših raziskavah do ene tretjine napaja s podzemno vodo reke Reke, preostali dve tretjini vode pa prihajata iz podzemnih vod ponorov  Vipave in Soče; četrti izvir Moščenice pa pride na dan južno od Doberdobskega jezera.

Cerkev sv. Janeza Krstnika je iz 15. stoletja, njena notranjščina je brez okrasja, naravno bela in je pod gotskimi oboki apside izredno akustična. Dejstvo, da je od uničenja med prvo svetovno vojno cerkev brez glavnega oltarja je bilo presenetljivo; zrli smo v rimske izkopanine ob stenah in v poplavljene grobove zgodovine, ki v mulju skrivajo mozaična tla, le skozi gotska okna je prihajala svetloba in osvetljevala Križ na glavni steni.

Pot smo nadaljevali skozi Tržič (Monfalcone), kjer dvojni napisi povedo, da tu živijo zamejski Slovenci in nadaljevali vožnjo v smeri Gradeža (Grado) ter kmalu vstopili v zavarovano območje Deželnega parka Ustje reke Soče in naravnega rezervata Otok Cona (Isola della Cona).

S prvega parkirišča smo krenili na nasip nad cesto in se razgledovali po naravnih in umetno ustvarjenih kanalih in lagunah med izlivom Soče na eni in plitvim morskim kanalom na drugi strani zavarovanega območja, koder je bilo med lagunami opaziti tudi naplavljeno nesnago, ki jo je nanesel morski tok. Vrnili smo se na asfaltno cesto in se neizmerno razveselili zelenomodre reke Soče.

V Centru za obiskovalce smo poravnali vstopnino in stopili na krožno pot v rezervatu Otoka Cona, ki je zamočvirjen, poln lagun in kanalov, od koder se je v toplem sobotnem dnevu širil vonj po močvirju.

Ob dva kilometra dolgi poti so številne opazovalnice ptic, iz močvirskega trstičja smo slišali oglašanje zelenih žab, opazovali smo gibanje sivo belih kamarških konj v sobivanju s kravjimi čapljami, ki se jim je sem pa tja približal tudi kakšen labod.

Raznežili smo se ob lepoti račje družine, ko so male glavice komaj vidno dvigale travno površino svojega začasnega domovanja, se čudili četici avtohtonih želv, ki so se stiskale na manjšem plavajočem deblu, ujetem ob travnati otoček. Občudovali smo ptice v letu nad lagunami v smeri jugovzhoda, kjer se Soča izliva v morje; do tja zaradi zamočvirjenega terena tokrat nismo šli, ampak smo se vrnili pred Center za obiskovalce, kjer je mrgolelo obiskovalcev; od družin z majhnimi otroki do ljubiteljev ptic, ornitologov in fotografov z velikimi teleobjektivi. Na poti do avtobusa smo se s   skupinsko fotografijo ločili od smaragdne reke Soče, ki tudi tu krasi pokrajino in sije v vsej svoji prirodni lepoti.

Nekaj kilometrov pred mejnim prehodom Fernetiči smo zapustili avtocesto na izvozu Zgonik (Sgonico) in si vzeli še uro časa za ogled Botaničnega vrta Carsiana. Med sproščeno hojo po urejenih poteh, z natančno zasnovo skalnjakov in celostne podobe vrta, smo prepoznavali kraško pokrajino v malem, številne drevesne vrste, kraško in gorsko rastlinje, ki cveti od pomladi do pozne jeseni.

Spontani zaključek dneva na tem malem koščku botaničnega vrta je strnil kraško pokrajino in doživetja neokrnjene narave tega dne v lepe spomine, z mislijo, da je med turističnimi objekti na pozidani obali, z mesti in ladjedelniško industrijo, z vso odpadno nesnago v zatrepu Jadrana, mogoče ohraniti bisere neokrnjene narave, kjer najdejo mir in tišino tako živali, kot človek, ki vstopa v ta prostor z vsem spoštovanjem, saj je v njem samo gost.

Entuziazem posameznikov, ki se trudijo, da se narava ohranja v svoji prvobitnosti, ni zaman.

 

Marija Dolinar,  foto Andrej Kolenc

Film:  Stane Kržmanc

Oglejte si tudi