Na Vrzdencu so se tako v petek pred cvetno nedeljo zbrali vaščani in skupaj za dolgo mizo izdelovali butarice različnih velikosti in oblik ter med tem kramljali in si pripovedovali različne prigode iz bližnje in daljne preteklosti. Otroci, ki so tudi sodelovali pri izdelavi, so tako slišali marsikatero zanimivo zgodbico. V vsakem primeru pa je takšno druženje povezovalno, česar se v društvu upokojencev na Vrzdencu še kako dobro zavedajo. Nekdo mora vseeno prevzeti organizacijo, se dogovoriti za pripravo domačega peciva in pripraviti topel čaj, sok ali kaj močnejšega, da ne bi preveč zeblo. Tradicionalno se Vrzdenčani v nedeljo zjutraj z vozovi in vprego odpravijo na blagoslov butaric in sveto mašo v Horjul. Večino butaric nato odnesejo domov, nekatere pa položijo na grobove ali obeležja, kot je na primer križ, ki so ga kot v zahvalo po srečni vrnitvi iz ene od vojn pred več kot 100 leti postavili fantje in možje iz Vrzdenca.

Nekaj več mraza pa so v soboto pred cvetno nedeljo občutili v Podolnici, saj so pred gasilskim domom tradicionalno izdelovali butaro velikanko. Pravijo, da se danes z velikanko ne trudijo več tako kot včasih, ko so še imeli konkurenco ... in se ob tem hudomušno zasmejali. No, morda pa bodo že naslednje leto dobili konkurenco iz kakšne od sosednjih vasi ali pa celo iz Horjula. Tudi v Podolnici pa gre pri vsem skupaj za prijetno druženje ob delu, hrani in pijači, vse skupaj pa traja kar nekaj dni, saj se material nabira vsaj tri dni pred izdelavo. Vresje so dobili v Črnem Vrhu, oljčne vejice na Primorskem, brinje na Krasu, ostalo pa v domačih krajih. V vsakem primeru pa je sleherna butara ali butarica narejena iz sedmih sestavin. Velikanko je v nedeljo zjutraj k blagoslovu neslo 16 možakarjev, to je skoraj 3 kilometre dolg sprehod. Nazaj pa je šlo bolj počasi, a z večjim veseljem, saj spotoma obiščejo podpornike in dobrotnike, kar pa pomeni, da se kje tudi nekoliko dlje zadržijo. Ena velika butara je namenjena za v cerkev, velikanka pa skoraj mesec dni stoji na tradicionalnem mestu pri križu v Podolnici. Razvojno društvo Urh s tem ohranja tradicijo in skrbi za povezovanje, saj smo dandanes zaradi hitrega tempa življenja prepogosto premalo enotni in povezani. Sodelovanje, medsebojna pomoč, delo in skrb za soljudi pa so vrednote, ki so krasile tudi prve kristjane.

 Besedilo in foto: Peter Kavčič