Ste že kdaj zasnovali šolsko ali kakšno drugo proslavo? Je bilo pripravljanje na proslavo stresno?
To je moja prva avtorska proslava. Glede na to, da sem že od septembra razmišljala o konceptu proslave ter o učencih, ki bi jih v proslavo vključila, se mi priprava ni zdela tako stresna. Seveda, bili so trenutki, ko sem ponoči tuhtala in se spraševala, če sem zmožna speljati tako pomemben dogodek, in seveda trenutki neprespanosti, a sedaj čutim, da se je vse to poplačalo. Poleg tega sem imela ob sebi učitelje in učence, ki so mi nudili podporo.
Bi na kratko opisali zasnovo celotne proslave?
Proslava je zasnovana tako, da je aktivna tudi publika, ne samo nastopajoči na odru. Začne se s posnetkom, ki ga Povodni mož prek elektronske pošte pošlje Francetu Prešernu in njegovi ženi Ani Jelovšek. V posnetku Povodni mož pove, da je ugrabil Urško iz svojih razlogov, ki jih izvemo šele v zaključnem delu proslave. Ker je France Prešeren priznan odvetnik, ga Povodni mož prosi za pomoč. Napoti ga v Osnovno šolo dr. Ivana Korošca Borovnica, kamor skrije šest nalog, ki se navezujejo na Prešernovo življenje. Za vsako pravilno rešeno nalogo Povodni mož publiki, Francetu in Ani dodeli eno črko. Iz vseh šestih nalog pridobijo šest črk, iz katerih mora publika sestaviti smiselno besedo. Ta beseda nam na koncu reševanja oznanja skrivališče, v katerem sta ves čas skrita Urška in Povodni mož.
Katere naloge sta morala France Prešeren in Ana Jelovšek skupaj s publiko razrešiti?
Prva naloga se je nanašala na Prešernovo rojstno vas Vrbo. Ker pa Vrba ni le kraj na Gorenjskem, sem jo želela predstaviti v drugi luči, in sicer kot drevesno vrsto. Učenci vrtnarskega krožka so pod mentorstvom učiteljice Mateje Praprotnik Lesjak odlično zajeli njene učinke in posebnosti, za katere marsikdo ni vedel. Druga naloga se je navezovala na abecedo, ki jo je moral France Prešeren v svojem poklicu obvladati. Četrtošolci so se pod mojim mentorstvom vživeli v črke. Vsak učenec je na odru nosil svojo črko in jo predstavil na igriv način prek pesmi Naša abeceda, katere besedilo sta napisala raperja Rok Terkaj - Trkaj in Damjan Jovič. V tretjem izzivu smo na hitro odpotovali na Dunaj, kjer so učenci izbirnega predmeta nemščina pod mentorstvom Polone Zupančič v nemškem jeziku predstavili najpomembnejše dunajske zanimivosti. Četrti izziv se je dotaknil glasbenih navdušencev, saj sta nas Allegra Kenig na klavirju in Kiara Kenig na prečni flavti popeljali v svet čebel. Zaigrali sta namreč Slakovo skladbo Čebelar, saj je France Prešeren v svojem življenju izdajal svoje pesmi v pesniški zbirki Kranjska čbelica, ki pa je med drugim tudi avtohtona vrsta čebele. Skladbo je priredil slovenski klarinetist Tadej Kenig. Med njunim igranjem sta na odru zaplesala valček učenca Jernej Turšič in Sarolta J. Horvath. Peta naloga je bila kulinarično obarvana. Ker je France Prešeren mestnim otrokom delil smokve oziroma suhe fige, je pod mentorstvom Simona Lukana in sedmošolcev, ki obiskujejo izbirni predmet Sodobna priprava hrane, nastal video recept Prešernovih fig. Šesta in hkrati zadnja naloga je nosila sporočilo neuslišane ljubezni med Francetom Prešernom in Julijo Primic. Tragična ljubezenska zgodba, v kateri tudi nastopa dekle po imenu Julija, pa nosi naslov Romeo in Julija. Zato je mladinski pevski zbor pod taktirko Alje Repnik zapel pesem glasbene skupine Flirrt z naslovom Romeo in Julija. Ob tem se je na platnu vrtel videospot, v katerem je nastopal Martin Malnar kot France Prešeren in Čarna Jevšek kot Julija Primic ter njene mestne prijateljice (Lina Ikanović, Miša Šemrov in Linnea Humar).
Kako to, da ste se odločili posneti videospot v Ljubljani? Bi opisali to izkušnjo?
Spomnim se oktobra, ko sem se peljala v avtu in poslušala radio. Zaslišala sem prve verze pesmi Romeo in Julija. V trenutku mi je postalo jasno, da bom to pesem vključila v proslavo. Takrat se mi še ni sanjalo, kam točno bom pesem umestila. Izoblikovala se mi je misel, da bi s to pesmijo lahko naredila korak dlje. Pomislila sem na učence, ki obiskujejo gledališki krožek in si jih v živo predstavljala v videospotu. Starše sem vprašala, če dovolijo, da gredo te štiri učenke, ki v videospotu nastopajo, eno soboto z menoj v center Ljubljane. Glede na to, da je Julija Primic tam živela, smo obiskale Trnovsko cerkev, njeno rojstno hiši na Wolfovi ulici in Prešernov spomenik pred Tromostovjem, kjer smo posnele kratke kadre. Na koncu smo odšle še na Ljubljanski grad, kjer smo slučajno srečale dva igralca, oblečena v lepe meščanske obleke, zato smo ju prosile, če lahko posnamemo še en kader skupaj z njima. Verjamem, da bo izkušnja vsem nam ostala v lepem spominu.
Katera beseda torej oznanja skrivališče Povodnega moža in Urške? Zakaj ste se odločili ravno za to besedo?
Beseda oziroma geslo, ki nas na koncu pripelje do skrivališča Povodnega moža in Urške, je knjiga. Za to besedo sem se odločila iz čisto preprostega razloga. France Prešeren je moral na svoji poti do uspeha prebrati veliko knjig, da mu je uspelo dokončati šolanje in postati pesnik. V šoli je bil celo tako uspešen, da je bil vpisan v zlato knjigo. Učencem sem na subtilen način želela prikazati pomembnost knjige, ne le kot končno postajo Povodnega moža in Urške, temveč tudi kot prispodobo zakladnice znanja.
Ponovitev proslave se je s prvotno, šolsko proslavo razlikovala po tem, da ste vanjo dodali še prispevek o živi knjižni verigi učencev, staršev in ostalih občanov, ki so s tem pomagali seliti krajevno knjižnico dr. Marje Boršnik. Zakaj ste se za to odločili?
Res je. Na to idejo je prišel Matjaž Ocepek, za kar sem mu zelo hvaležna. Posnetek smo zavrteli takoj, ko je publika uganila geslo knjiga. Ta posnetek vsekakor sodi v to proslavo, ne le zaradi očitne povezave med geslom in knjižnico, v kateri so knjige, temveč zaradi globljega sporočila. Veriga ljudi simbolizira povezanost in medsebojno odvisnost ljudi. Vsak človek v verigi je drugačen, edinstven, skupaj pa tvorijo močno in stabilno skupnost. To je bilo konec koncev tudi glavno sporočilo proslave.
V zaključnem delu proslave sta Povodni mož in Urška skupaj prišla iz šolske knjižnice in zaplesala izjemen ples. Kaj sta želela s plesom sporočiti? Kdo je sestavil koreografijo?
Povodni mož, ki ga je uprizoril devetošolec Alex Ristović, je med hojo od šolske knjižnice do odra oznanil, da je res ugrabil Urško (Tajo Mevec), ampak ji ni želel storiti nič žalega. Ugrabil jo je, ker je želel z njo plesati na šolskem plesu. A ker se je bal njenega odgovora in zasmehovanja ostalih zaradi njegovih lusk, torej njegove zunanjosti, jo je raje ugrabil in na samem s svojim plesom prepričal, da je sam po sebi zelo dober človek. S plesom sta sporočila, da je zunanjost zanemarljivega pomena, če je nekdo po srcu dober in neškodljiv. Gledalci smo lahko začutili, da se Urška ob njem počuti varno. Povodni mož jo je med plesom večkrat dvignil v zrak in jo ujel, za kar je bilo pomembno, da mu Urška stoodstotno zaupa. Koreografijo plesa sem v celoti prepustila devetošolcema Alexu Ristoviću in Taji Mevec, saj sta izjemna plesalca. V čast mi je bilo sodelovati z njima. Prepričana sem, da bomo o njiju še veliko slišali. Iz srca jima želim vso srečo na njuni nadaljnji poti.
V svojem govoru ste nas pozvali, da naj se odpravimo na pot razumevanja in spoštovanja drugačnosti. Menite, da so vsi gledalci dojeli to sporočilo proslave?
V zaključnem govoru sem se res osredotočila na drugačnost, saj je ta proslava bila drugačna od ostalih v mnogih pogledih. Vanjo so bili vpeti nekateri učenci, ki še nikoli niso imeli priložnosti stati na odru, kaj šele nastopati na njem pred širnim občinstvom in kamerami RTV Slovenija. Na odru so stali učenci, ki so si bili med seboj drugačni, čisto vsak pa je v sebi nosil svojo zgodbo, svoj strah in svoj talent. Vse to se je med proslavo prepletalo in povezovalo do takšne mere, da so tvorili popolno zgodbo. Kot sem povedala v svojem govoru: “Če usodo Povodnega moža projiciramo v naše vsakdanje življenje, nam hitro postane jasno, da je drugačnost neizogiben gradnik našega življenja. Tako kot Povodni mož tudi mi v sebi nosimo edinstvenost, ki nas ločuje od drugih. In prav v tej raznolikosti se skriva bogastvo našega sveta. Če bi bili vsi enaki, bi življenje namreč izgubilo svojo barvitost.” Verjamem, da so tisti, ki so imeli med proslavo odprto srce, razumeli globlje sporočilo, in da so domov odšli z zavedanjem, da mora sprejemanje drug drugega ne glede na njihovo zunanjost ali notranjost postati samoumevno.
Bi sedaj, ko pogledate nazaj, proslavo podaljšali in vanjo vključili še kakšno nalogo, povezano s Prešernovim življenjem? Bi želeli kaj spremeniti?
Proslave ne bi podaljšala, saj sem prek nje sporočila, kar sem nameravala sporočiti in to mi je najbolj pomembno; ne kvantiteta, temveč kvaliteta. Res je, da sem najprej želela ustvariti geslo knjižnica, kar pomeni, da bi morala v proslavo vključiti devet nalog, torej tri več, ampak sem si potem raje premislila in svojo energijo v celoti usmerila v teh šest nalog. Edino, kar bi spremenila, je, da bi obiskovalcem na začetku proslave delili robčke. (smeh)
Ponovitev proslave je posnela RTV Slovenija, kratek prispevek pa si lahko ogledamo v arhivu Slovenske kronike. Ste si sploh upali pomisliti na to možnost, da proslavo spravite še dlje, izven Osnovne šole dr. Ivana Korošca Borovnica?
Niti v sanjah si tega nisem predstavljala, niti nisem imela časa razmišljati o tem. V prvi vrsti sem proslavo zasnovala tako, da je bila pisana na kožo učencem, ki so v njej nastopali in učencem, ki so si predstavo ogledali. Je pa ta proslava vsekakor primerna tudi za odrasle, saj tudi oni (pre)večkrat pozabijo, kaj pomeni biti strpen do drugačnih. Izjemno ponosna sem, da nam je s to proslavo uspelo dvigniti (včasih necenjeno) delo učiteljev na nov, višji nivo, in da smo lahko OŠ Borovnica prek proslave predstavili širni Sloveniji. Bi pa ob tem omenila še, da nam je z dvema točkama uspelo vzpostaviti tudi vez z glasbeno skupino Flirrt in s slovenskim raperjem Rokom Terkajem, ki si je točko Naše abecede ogledal in se nam za ves vložen trud iskreno zahvalil. Verjamem, da se bodo naše poti v prihodnosti še srečale.
Kaj bi za konec želeli sporočiti bralcem?
Zaključila bi z mislijo, da naj tako kot drugačnost tudi strpnost do drugačnosti postane del našega vsakdana.
Rok Mihevc
