Logo MojaObčina.si
DANES
21°C
15°C
JUTRI
22°C
14°C
Oceni objavo

Ko ti konj na plano privabi vsa možna čustva

Ko nam je urednik Peter Perše nakazal, kaj bo tema meseca tokratne številke Našega časopisa, nisem niti za trenutek razmišljal, kdo bi lahko bil najprimernejši sogovornik o odnosu do živali. Že pri decembrskem obisku taizejskih romarjev Kraljeve domačije je bilo moč čutiti njeno pripadnost in povezanost do konjev. Ivanka Janika Kržič s Kraljeve domačije izžareva poseben odnos do teh živali, ki pa, kot boste lahko prebrali v intervjuju, pomagajo tudi pri zdravljenju različnih nevroloških in psihičnih stanj.

Kakšna je zgodba in zgodovina vaše domačije? Kakšen odnos do konjev ste na vaši domačiji imeli v preteklosti? 

Kraljeva domačija ima vsaj 200-letno tradicijo dela s konji na njivah, v gozdu in pri prevozu različnega materiala. Velika verjetnost je, da je Kraljeva domačija, podobno kot tudi nekatere druge stareborovniške domačije, sodelovala s konji pri oskrbi graditeljev borovniškega viadukta s kmetijskimi pridelki, kakor tudi pri prevozu lesa in različnega gradbenega materiala, potrebnega za gradnjo borovniškega viadukta. 

S tem so si takratne stare borovniške kmetije pridobile sredstva za gradnjo novih hlevov, kozolcev, kašč in drugih kmetijskih objektov. To na Kraljevi domačiji potrjuje letnica 1856, vrezana nad vrati v kaščo. V hlevu smo vedno imeli par delovnih konj, kobil in nekaj žrebičkov. Tako je bilo vse do prihoda traktorjev v 70 letih prejšnjega stoletja. Konji so bili na naši domačiji glavno delovno sredstvo. 

Oče je vzgajal konje za delo sam, vsi smo skrbeli za njihovo dobrobit in jaz sem komaj čakala, da se oče vrne s konji iz gozda ali njive in da lahko za nekaj minut konja zajaham. V takšnih trenutkih sem kar žarela od sreče. 

Kako bi predstavili poslanstvo vaše domačije danes? 

Cilj vsake kmetije od nekdaj je, da je ekonomsko vzdržna. Na način, kot so kmetovali naši predniki, ko je bil cilj kmetovanja samooskrba domačije in še nekaj pridelkov in lesa za prodajo, danes ni mogoče zagotoviti ekonomske vzdržnosti kmetije. Potrebna je specializacija, usmeritev v eno ali dve glavni dejavnosti, ki omogočata ekonomsko vzdržnost kmetije. 

Leto 2000 je bilo za Kraljevo domačijo prelomno. Odločili smo se, da kmetijo ohranimo in zaženemo nov cikel investicij, kar je imelo za posledico dokončno slovo od hladnokrvnih delovnih konj in prehod na toplokrvne športne konje. Ideja je bila, da bi imeli manjši konjeniški center, kjer bi poleg storitev učenja jahanja tudi sami trenirali konje za ježo. 

Stekel je proces izobraževanja, povezovanja z Lipico, British Horse Society in Yorkshire Riding Centrom ter go. Jane Bartle Wilson in nazadnje s Horseback MiraclesInc in g. Terryjem Draperjem iz Kolorada ZDA. Leta 2013 smo postavili pokrito jahalnico, kar je bil pogoj za celodnevno in celoletno delo s konji, ne glede na letni čas in vremenske pogoje. 

Na tej poti smo spoznali, da je konj v Sloveniji in širše v svetu zelo priljubljen partner za preživljanje prostega časa, da pa lahko, s svojimi posebnimi lastnostmi in sposobnostmi, pomaga človeku, ko je ta v stiski, in sicer pri izvajanju zdravilnih terapij. Po več kot 1100 izvedenih terapijah po HBM metodi in zelo vzpodbudnih rezultatih smo z lastnikom Horseback Miracles Inc. g. Terryjem Draperjem dogovorili, da na Kraljevi domačiji v Borovnici vzpostavimo slovenski Horseback Miracles center, ki ima za poslanstvo s HBM metodo in drugimi komplementarnimi terapijami pomagati ljudem pri premagovanju različnih nevroloških in psihičnih stanj.  

Poleg izvajanja terapij po HBM metodi smo pri HBM Inc. akreditirani tudi za izvajanje raziskav, povezanih s HBM metodo, prenos znanja in usposabljanje bodočih izvajalcev (terapevtov in asistentov) za delo po HBM metodi in dodatno trening konj za izvajanje terapij po HBM metodi. 

Koliko živali biva na vaši kmetiji? Kakšne so njihove zgodbe? 

Trenutno imamo na domačiji šest konj, od tega tri za HBM program in tri za post HBM program. Vsi so si zelo različni. Vsak konj je poseben in ima svoje osebnostne lastnosti. Owen je uglajeno toleranten in te razume, ko še ne znaš. Bonnie je dominantna in je zelo stroga učiteljica. Za majhno napako te že pošteno kaznuje. Star je igriv in če bi bil človek, bi bil verjetno vzgojitelj v vrtcu. Blue je izjemno čuteč terapevt na samosvoj način in mu ni para. Trigger se še malo išče in spoznava, kaj je najbolje za njega. Pagira rada sodeluje in se hitro odzove, le če se počuti dovolj varno. 

HBM metoda uporablja konja, s katerim ustvari zelo specifično gibanje in ritem. Le redki konji so sposobni posebnih gibov, ki morajo biti popolni za uspeh Draperjeve senzorične metode. Takšen hod imajo nekatere ameriške vestern pasme konj. 

Po tem ko smo sprejeli odločitev, da se usmerimo v izvajanje terapij s pomočjo konja po HBM metodi, je sledil tudi postopen prehod na konje, primerne za HBM metodo, ki od konja, poleg vseh terapevtskih lastnosti, zahteva tudi posebno vrsto gibanja, spredaj hod in zadaj zelo počasen kas. V Evropi je manj znana zaščitena merenska pasma konj iz francoskih Pirinejev. Radi bi raziskali ali je ta pasma konj, ki jih imenujejo Merenci, primerna za HBM terapijo. 

Kako lahko konj pomaga pri terapijah z nevrološkimi in psihičnimi motnjami? 

Terapevtski konji so zelo tolerantni in empatični. Praviloma začutijo energijsko (čustveno) stanje pri obravnavani osebi in ji želijo pomagati. Posebej konji, ki so usposobljeni za delo po HBM metodi, s svojim posebnim hodom povzročajo posebne vibracije, ki se pri obravnavani osebi prenašajo do možganov. 

Gre za vibracije z zelo nizko frekvenco, ki po teoriji pomagajo možganom pri prehodu v alfa stanje, kar posledično vodi v postopno vzpostavljanje biokemičnega ravnovesja v možganih. Pri našem terapevtskem delu s pomočjo konja, s katerim vzpostavimo partnerski odnos, pomagamo udeležencem na način, da s posebnim gibanjem konja najprej fizično aktiviramo možgane k procesu vzpostavljanja biokemičnega ravnovesja. Sledi proces celovite obravnave udeleženca v smislu povezanosti delovanja možganov intelesa. Prek konja, ki zaznava energijo misli in čustev obravnavane osebe, kar pokaže s svojo govorico telesa, pomagamo udeležencu, da se naložena čustva in občutki začnejo sproščati iz telesa. Misli se v možganih začnejo procesirati na drugačen način, ki rezultira v racionalno sprejemanje odločitev, kar ima za posledico, da se telo začenja spreminjati na bolje tudi fizično. 

Podoben učinek se pri zdravljenju nevroloških in psihičnih stanj želi v medicini doseči s farmakološkimi sredstvi. Razlika je le v tem, da proces zdravljenja, ki se sproži s HBM metodo, nima stranskih učinkov. 

Praksa je pokazala, da je ta metoda učinkovita tudi v primerih, pri katerih je uradna medicina dvignila roke. Ste lahko konkretni s kakšnimi primeri? 

Kot že omenjeno, spremljajo zdravljenje s farmakološkimi sredstvi mnogi neželeni stranski učinki. Včasih gre tudi za zdravljenje z elektrokonvulzivno terapijo (EKT) ali po domače razvpitimi elektrošoki. Medicina mora zato nenehno iskati ravnovesje med glavnim ciljem zdravljenja npr. odpravo simptomov kakšne hude psihične ali nevrološke bolezni in škodo, ki je posledica neželenih stranskih učinkov farmakološkega ali EKT zdravljenja. 

HBM metoda s pomočjo konja sama po sebi ni agresivna in nima nobenih stranskih učinkov. Ko govorimo o konkretnih primerih, poznamo takšne, kjer so osebe zdravljene farmakološko, v inštitucijah, izgubile upanje v ozdravitev in obratno, kjer je medicina »obupala« in odstopila od nadaljnjega zdravljenja. Omenimo lahko primer mladega akademsko izobraženega gospoda, športnika, ki je po določenem naključju dogodkov pristal na psihiatriji, občasno tudi na zaprtem oddelku, privezan na posteljo in bil tam deležen večletnega zdravljenja s farmakološkimi sredstvi. Psihično stanje se mu ni izboljševalo, njegovo zdravstveno stanje (kri ...), pa je bilo zaradi učinkov zdravil vse slabše. 

Stroka je staršem svetovala, da bi sina vzeli domov oz. poskusili še z EKT terapijo. Starša sta se odločila, da bi pred EKT poskusili še s HBM metodo. Čeprav uradna medicina meni, da hude psihotične motnje, podobne paranoidni shizofreniji, niso ozdravljive in da je potrebno jemati zdravila celo življenje, je obravnavana oseba po obravnavah s HBM metodo (v nekaj letih, s presledki zaradi pandemije, okoli 50 obravnav), popolnoma opustila zdravljenje z zdravili, se aktivno vrnila v svojo profesijo, se izobrazila za HBM asistenta, kupila dva lipicanca in kočijo, s katerimi v prostem času trenira vožnjo vprege. 

Kje ste slišali za to metodo in komu vse je pravzaprav namenjena? 

Metodo je začel v Ameriki pred okoli 30 leti razvijati Terry Draper, kot pomoč pri obravnavi nekdanjih vietnamskih vojakov s PTSD sindromom ter na področju reševanja določene socialne problematike pri mladostnikih s kriminalnim ozadjem, v zavodih. S časom se je razširila informacija, da HBM metoda pomaga tudi pri osebah zmultiplo sklerozo in pri podobnih nevroloških stanjih, nato pri otrocih s sindromom avtističnega spektra. Takšne informacije so prišle v Evropo, na Dansko, kjer se je ga. Hanne Stigard skupaj z nekaj danskimi kolegicami, ki so že imele določene izkušnje s hipoterapijo in terapijami s pomočjo konja, izobrazila za izvajanje terapije po HBM metodi, ker je želela pomagati svoji hčerki Pernille, ki se je pri petih letih soočila s hudimi nevrološkimi izzivi. 

Prek skupnih poznanstev sem za HBM metodo izvedela tudi sama. Glede na lastne izkušnje z osebami z določenimi nevrološkimi in psihičnimi motnjami sem se odločila, da se udeležim izobraževanja v Koloradu pri g. Terryju Draperjuavtorju HBM metode. Tam sem spoznala primere, kjer je šlo za zdravljenje postravmatskestresne motnje (PTSD), travmatskih poškodmožganov, avtizma, ADHD, anksioznosti, depresije, tinitusa in druge primere, ki jih spremlja biokemično neravnovesje v možganih. Čeprav je Terry Draper sodeloval z Univerzo v Denverju tudi v času mojega izobraževanje in so tedaj izvajali določene znanstvene raziskave in meritve sprememb na možganih po HBM terapijah, sem bila na začetku nekoliko nezaupljiva. 

Po povratku iz Amerike smo s HBM Inc. podpisali licenčno pogodbo in sem konec leta 2018 začela sama izvajati HBM terapijo s pomočjo konja Blueja, ki sem ga pred tem več kot pol leta pripravljala na terapevtsko delo po HBM metodi. Z vsako obravnavano osebo, ki se ji je stanje začelo izboljševati, sem vse bolj spoznavala neverjetno učinkovitost HBM metode. Od tedaj smo na Kraljevi domačiji uspešno obravnavali večje število avtističnih otrok, oseb z Aspergerjevim sindromom, oseb z različnimi psihičnimi motnjami, depresijo, anksioznostjo, sindromom izgorelosti, multiplo sklerozo, parkinsonovo boleznijo, oseb po prestani možganski kapi, oseb s hudimi glavoboli, osebo po prometni nesreči, ki je imela za posledico nekaj mesečno komo, otrok, ki skoraj niso govorili, otrok z učnimi težavami in podobnimi motnjami. 

Ali na tem področju v Sloveniji "orjete ledino”? 

V Sloveniji je zelo znana hipoterapija, pri kateri je poudarek na fizioterapiji in terapije s pomočjo konja, ki so že uveljavljene v evropskem prostoru. Naš terapevtski program se uvršča med terapije s pomočjo konja, vendar HBM metoda predvideva povsem drugačen metodološki pristop in smo v Sloveniji edini. Pri obravnavah oseb s hudimi psihičnimi in nevrološkimi motnjami, verjetno v Sloveniji in širše v regiji, s HBM metodo »orjemo ledino«. 

Na Kraljevo domačijo prihajajo na HBM obravnave osebe iz celotne Slovenije, pa tudi osebe iz Avstrije, Italije, Švice, Češke. Pravkar potekajo razgovori, ko bi se HBM obravnav želela udeležiti oseba z multiplo sklerozo iz Srbije. 

Ko smo decembra pri vas v sklopu Evropskega srečanja mladih poslušali predstavitev vašega dela in neverjetne zgodbe, smo ostali brez besed in prepričan sem, da se je marsikdo takrat naježil. Tudi sami udeleženci so o tem govorili še nekaj časa. Kakšni so sicer odzivi ljudi, tako obiskovalcev vaše domačije, kot seveda tistih, ki pomoč potrebujejo oz. njihovih družin? 

Z večino oseb obravnavanih s HBM metodo smo v stiku in zelo radi se vračajo na Kraljevo domačijo, čeprav se več ne udeležujejo terapije, ali pa se HBM obravnav udeležijo samo občasno, nekajkrat na leto. 

Dobivate odzive tudi s strani stroke? 

Kmalu po tem, ko sem začela izvajati HBM obravnave, smo želeli navezati tudi stike z nevrološko in psihiatrično stroko. Odzivi so bili prijazni, vendar do kakšnega konkretnega sodelovanja ni prišlo, čeprav smo zaradi kompleksnosti določenih konkretnih primerov želeli in predlagali sodelovanje. 

Uspešno pa sodelujemo s Fakulteto za Socialno delo iz Ljubljane in Celovca. K nam prihajajo s svojimi študenti ali pa na Kraljevo domačijo pošiljajo svoje študente iz tujine (program Erasmus), ki so pri njih na dodiplomskem ali podiplomskem študiju. 

Kaj oz. kdo je konj v vaših očeh? Kakšen odnos vzpostavljate z njimi? 

Konji so preprosto čudovite živali. Občudovala in oboževala sem jih že od malih nog. Kot otrok sem sanjala, da bom imela konje in otroške sanje se mi uresničujejo že kar nekaj let. Pot do danes je bila pestra in posuta z mnogimi preizkušnjami, ki so me zgradile v osebo, ki si življenja brez konj ne predstavlja. 

Konji mi pomagajo, da se na osebni ravni razvijam in gradim. So najboljši učitelji, mentorji in partnerji. Kaj to dejansko pomeni v praksi? Pri delu s konji, na tleh ali v sedlu ali kot terapevt, poteka komunikacija s konjem na zelo kompleksen način. Gradi se medsebojen partnerski odnos, ki temelji na spoštovanju in prispevanju po najboljših močeh v vsakem trenutku. Med mano in konjem poteka nenehna tiha komunikacija, ko na čuten način zaznavam, kaj mi sporoča, kako se odziva name in na okolico, kaj mu jaz sporočam, sem dovolj jasna, ali me razume … 

Konj je zelo plašna žival, saj je v naravi plen. Zelo dobro zaznava vse, kar se dogaja okoli njega in v njem. V odzivu je konj zelo natančen in jasen, vse je na meni, kako znam to prebrati in se odzvati. Več, ko imam miru v sebi, več je jasnosti. V takih trenutkih je s konji tako lepo, da ni besed, ki bi lahko opisale to lepoto medsebojnega iskrenega odnosa. Odnos z vsakim konjem posebej se gradi in razvija, oba postajava zrelejša. Možnosti so neomejene in skupaj z vsakim konjem se preizkušam, kaj že zmoreva in hkrati me navdušuje, ko pomislim, kaj bi lahko bil najin naslednji skupni korak. 

Za ilustracijo primer, kako postane ohranjanje mirnosti pri konjih izziv. Ko se konj splaši zaradi nekega zunanjega motilca, odskoči in se požene. Preseneti nas s tako burnim odzivom. Če nismo vešči takih situacij, smo tudi mi poleg konja povsem vznemirjeni. Kar naenkrat se začnejo v naši glavi poditi misli, da bi lahko konj ponovno odskočil. Pojavijo se občutki negotovosti in dvoma. Da je drama še malo večja, se ravno v nepravem trenutku zgodi še kaj, da konj trzne, kar zadošča, da naša negotovost preide v resen strah in mi kar otrpnemo. Skratka, zgolj v nekaj trenutkih imamo lahko veliko opraviti sami s seboj in šele potem pride na vrsto konj. Na plan privrejo strahovi, nemoč, misli nam v glavi kar švigajo sem in tja in v telesu nam brbotajo neprijetni občutki. Kje pa je sedaj notranji mir, ko ga najbolj potrebujemo? Pot do partnerskega odnosa s konjem, se začne v nas samih, šele potem sledi sodelovanje in skupno ustvarjanje. 

Konji me učijo prisotnosti, mirnega odzivanja, neomajne odločnosti, dopuščanja nepredvidenega, hitrega prilagajanja, da tisto, kar mislim, tudi sem, sistematičnega in doslednega dela, ko bližnjic ni, discipline, učenja iz napak, zavedanja čustev in občutkov ... Učenju kar ni konca. 

Naše delo temelji na partnerskem odnosu in zaupanju, ko konju dopustimo, da najbolje opravi svoje delo. Pri tem tudi sami sodelujemo po najboljših močeh. Konj preprosto ve. Včasih se pohecamo, da ko ne veš, kaj bi, je najbolje, da vprašaš konja, ker on zagotovo ve. Konj zazna, kaj se skriva globoko v človeku. Ko tam naredimo spremembe v pravo smer, se začne vse spreminjati. 

Hvaležna sem svojim konjem in vsem našim udeležencem HBM obravnav, ki mi omogočajo, da skupaj raziskujemo, kako pomagati izboljšati zdravstveno stanje in posledično življenje vsakega posameznika. 

Rok Mihevc 

Oglejte si tudi