Njegovo kiparjenje z motorno žago se je začelo dobrih pet let nazaj, ko so morali na domačem dvorišču zaradi višine posekati smreko. Veje in ostale kose lesa so odpeljali, Matej pa je doma obdržal tri debelejše kose debla, češ da bo že nekaj naredil iz njih. Tako je kot prvi leseni kipec nastal orel. Takrat je sicer začel povsem brez pravega orodja, imel je le motorno žago, ki pa po njegovih besedah ni bila prav nič primerna za kiparjenje. Kljub temu je dobil navdih in voljo, da bi se v tem hobiju morda našel tudi on. »Lahko pa rečem, da imamo umetniško žilico tudi malo v rodbini, kakor pravijo »kri ni voda«. Že od nekaj sem rad ustvarjal z lesom, izdeloval najrazličnejše stvari, v želji, da bi vedno naredil nekaj novega.« Tako je izdelal tudi leseno sup desko.

Največ navdiha dobi takrat, ko vidi, kaj je ustvaril lastnoročno in lahko reče, da je z izdelkom zadovoljen. Kje se je naučil kiparjenja z motorno žago, težko reče, je pa že od malega rad hodil v gozd, kjer je dobil prvi stik z motorno žago. Z leti je pridobil nekaj izkušenj z rokovanjem motorne žage, kiparjenja pa se je priučil popolnoma sam. Zdaj je to seveda lažje, saj se na spletu najde marsikaj zanimivega ter priročnega o tej panogi.

Skulpture izdeluje v Preserju pod kozolcem, kjer je trenutno zanj najbolj primeren prostor. Vse se začne z dostavo hloda na lokacijo, nato sledi izbira motiva oz. zamisel. Največkrat na spletu poišče kakšne fotografije živali, katerih silhuete v grobem nato preriše na hlod kar z gozdarskim sprejem. Z večjo in močnejšo motorno žago (Husquarna 550xp) nato v grobem razreže enostavnejše forme, natančnejše rezanje pa sledi z manjšo motorno žago (Stihl MS170), ki je namenjena prav kiparjenju. Ima namreč carvin meč, ki ima precej manjši povratni udarec kot navaden meč. Na koncu uporabi fina orodja, kot so kotna brusilka, na kateri je specialen disk z drobnimi špicami, ki deluje po principu rašplje ter manjši strojčki, da doseže kar se da realen izgled skulpture. Za težje dostopna mesta uporabi manjši kotni brusilnik z dolgim vratom Proxxon, na katerem je 30 mm širok disk, premi brusilnik z različnimi rezkarji in rašpljami, na katerega na koncu lahko vpne tudi brusno zvezdo za brušenje celotne skulpture. Najmanjša zadeva je še Proxxon vrtalnik in rezkalnik, ki pa ima že skorajda rezkarje velikosti kot pri zobozdravniku.

Pri zaščitni opremi nikoli »ne špara«. Obvezna je zaščita oči, saj pri žaganju nastajajo drobni leseni delci, priporočljivi so tudi glušniki za zaščito sluha. Matej za ta namen uporablja bluetooth slušalke z možnostjo ANC, ki še dodatno odpravlja hrup iz okolice. Nepogrešljive so tudi rokavice in seveda protivrezne hlače. In koliko časa potrebuje za izdelek? Ko je začel s kiparjenjem, je nekatere stvari počel počasi in previdno, ko pa je dobil več samozavesti in naštudiral določene poteze, je delo hitreje steklo. »Spomnim se, da sem za svojo tretjo skulpturo porabil do zdaj največ časa, približno 70 ur, pa čeprav je bil volk, ki tuli v luno, visok le 70 cm.« Je pa seveda vse odvisno tudi od velikosti kipa. »Večkrat kot neko stvar ponoviš, hitreje in lažje steče. Včasih pa se zadeva tako zavleče, da vmes že malo izgubim voljo in nadaljujem spet čez kakšen mesec dni. Nenazadnje to počnem za dušo in ponavadi sploh ne gledam na uro.«

Če je les mehkejši, kot je npr. smreka ali jelka, ponavadi brusi verige nekje na 4-5 ur dela, če pa je les trši, je treba brusiti že prej. Predvsem veriga za carving meč je občutljivejša, saj mora biti zaradi konstrukcije meča, ki je brez sprednje vetrnice zaradi minimalnega radia konice, precej sproščena, da lažje drsi po kanalu, s čimer je posledično tudi obraba verige in meča večja, pripoveduje mojster Matej, ki v največji meri poskrbi tudi za lastno varnost. »Pri tej varnosti in previdnosti bi rekel, da človek nikoli ni preveč pameten ali previden. Kljub temu da vedno gledam, da delam čimbolj varno, se včasih lahko zgodijo kakšne nevšečnosti. Na srečo kakšne nesreče z motorno žago še nisem imel, se mi je pa pri izdelovanju skulpture medveda, ki sedaj stoji na vrhniški Planini, zgodil manjši neljubi dogodek. Pri uporabi premega brusilnika, na katerem sem imel grobi rezkar za izdelovanje detajlov na skulpturi, mi je zaradi uporabe rokavic ta zagrabil v konico rokavice palca, na kar mi je zaradi sunka strgalo rokavico, bolečine v prstu pa so trajale kar dober mesec.«

Trenutno končuje svojo šesto skulpturo, ki bo predstavljala alpskega kozoroga. Prvi izdelek je bil manjši orel, ki še vedno krasi domači skalnjak na terasi, nato je izdelal dva manjša medvedka, četrta skulptura je bil volk, ki tuli v luno, največja do zdaj pa je trojna skulpturo v višini 2 metrov in širine 90 cm, in sicer predstavlja medveda ob drevesu, na katerem sedita sova ter orel. »Zaenkrat po naročilu še nisem delal. Vedno sem si kakšen kos lesa spravil, češ, "bom že nekaj izdelal iz tega", tako da vse delam po svojem navdihu, oziroma največkrat kje opazim kakšno zanimivo fotografijo živali in si rečem "tole bom pa poskusil narediti".«

Odzivi nad njegovimi umetninami so pričakovano pozitivni in ljudje ostanejo brez besed, ko stopijo zraven in si ogledujejo skulpture. Se pa najdejo tudi takšni s kritiko, ki jim npr. ni všeč, da skulpture prebarva oz. jim s pomočjo barvnih kontrastov doda globino in realistični pridih. Njegov izdelek sicer lahko občudujejo tudi pohodniki na Planini nad Vrhniko. Idejo, da ga ponudi v takšno razstavo, mu je dal brat Anže in tako se je Matej hitro povezal z lastnikom koče. Na vprašanje, kakšne so želje za naprej in kakšne ideje ima v glavi, Matej odgovarja, da težko reče, da si želi sedaj početi samo to oz. bi začel nek posel. »Morda v kombinaciji še z čim drugim oziroma tudi s kakšno mizarsko dejavnostjo, saj imam res posebno ljubezen do oblikovanja lesa. Zagotovo je nekaj najlepšega za vsakega umetnika ali rokodelca na koncu videti končano skulpturo, ko vidiš, kaj si ustvaril z lastnimi rokami. To je tisto, zaradi česar vedno rad poprimem za motorno žago in se lotim novega projekta.«

Rok Mihevc