Nato nas je pot vodila preko Hrvatskega trga (nekoč sv. Petra trg) in cerkve sv. Petra do novega Fabianijevega mostu in Cukrarne ter do Ambroževega in Prekmurskega trga (uredili so ga ob 100. obletnici priključitve Prekmurja matični domovini avgusta letos). 

Na poti smo se srečevali z uresničenimi zamislimi arhitekta Jožeta Plečnika, ki jih je gradbeno realiziral zidarski mojster Matko Curk iz Šturij. Občudovali smo znamenite zapornice na Ljubljanici in imenitno kolonado ljubljanske tržnice. Po stari Ljubljani mimo Magistrata (v šestdesetih letih so ga temeljito obnovili po načrtih Svetozarja Križaja), smo preko Čevljarskega mosta prišli do Zlate ladjice in Jurčičevega trga. Prav tu je Fran Krapeš (1864-1935) z Otlice, ki so ga Ljubljančani poznali kot 'Ata Živili', odprl svojo prvo gostilno. Veliki narodnjak in rodoljub je na vsak način hotel v takratni zelo nemško obarvani Ljubljani, postaviti slovensko gostilno in kasneje tudi restavracijo. In hotel je, da bi bil ponosen slovenski lokal prav v centru mesta. Zato se je z brega Ljubljanice selil na Dvorni trg, pa na Kongresni trg in po prvi svetovni vojni kupil znamenito Kazino, nekoč ponos ljubljanskega nemškega meščanstva. Začel je s temeljito prenovo, jo preimenoval v Zvezdo, uredil imenitno restavracijo, kavarno, preuredil vrt in postavil paviljon (ki še danes stoji sicer na drugem mestu na Kongresnem trgu). Tu se je odvijalo živahno družabno življenje, vrstili so se znameniti pustni, elitni pa Miklavževi plesi.

Fran Krapeš se je za ureditev svoje sanjske narodne restavracije in kavarne zelo zadolžil, gospodarska kriza tridesetih let je naredila svoje, in pristal je v bankrotu. Zvezdo je moral prodati, sam pa je zagrenjen in bolan kmalu umrl.

Tako nam je sprehod po Ljubljani odkril tudi delček domače zgodovine.

Zdenka Žigon 

Foto: J. Maraž in I. Slejko