Letošnje muhasto vreme v marcu je temu primerno spreminjalo napoved za soboto, vendar predvidenega izleta v Kozjanski park nismo odpovedali. Enaindvajset ljubiteljev narave se nas je sivem jutru odpeljalo po avtocesti v smeri Novega mesta do Krškega, kjer smo krenili ob narasli Savi navzgor, jo prečili in nadaljevali vožnjo proti Brestanici in Senovem ter se skozi vasi Mali kamen, Veliki kamen dvigovali med travnike in sveže zorane njive do Koprivnice in se mimo Gorjan skozi gozdove spustili do Podsrede na terasi doline, ujete v okoliško hribovje in varovane od impozantnega gradu v pobočju pod Orlico.

Na trgu pred Upravo Kozjanskega parka nas je pričakal prof. Dušan Klenovšek, nam na kratko opisal značilnosti Kozjanskega regijskega parka od prvih zasnov do ustanovitve leta 1981 in nam z ogledom filma predstavil biotsko raznovrstnost, ki je park uvrstila med prve štiri najpomembnejša naravovarstvena območja v Sloveniji in evropsko pomembna varstvena območja NATURA 2000.

Na vrtu upravne stavbe je vzbudil našo pozornost Carjevičev prestol, kamor ob prazniku Kozjanskega jabolka, na drugo nedeljo v oktobru, vsako leto posadijo pridelovalca najkvalitetnejšega jabolka. Na vzhodnem delu stavbe je prof. Klenovšek razložil preprost princip delovanja rastlinske čistilne naprave, ki naravno prečisti odplake iz Upravne stavbe parka in lokala v bližini.

Na trgu ni bilo ljudi, kraj je bil ovit v tišino, ko smo za trenutek obstali ob sramotilnem stebru - prangerju in se zamislili, saj so obenj včasih za eno do dve uri priklenili človeka, ki je napravil lažji prestopek. Ob spomeniku Antona Aškerca, ki je služboval v Podsredi, smo stopili v slovensko-bavarsko hišo, si ogledali razstavo kristalov, najdenih v okolišu Podsrede in z zanimanjem ogledovali lično izdelane hotele koristnih žuželk, ki jih na naravoslovnih taborih, pod mentorstvom g. Dušana Klenovška, izdelujejo marljivi šolarji.

Zunaj smo se prepustili vetru, ki je dvigoval poglede na Stare gore nad Podsredo in na poti med obnovljenimi kapelicami križevega pota do cerkve Marije Žalosti na vrhu Stare Svete gore, mi pa smo že zapuščali kraj, se spotoma ustavili ob nahajališču, grobišču fosilnih školjk, nato pa nas je g. Dušan usmeril s ceste na kolovoze in vlažne travnike, kjer smo se med občudovanjem cvetov temnoškrlatnega, blagodišečega in rdečega teloha naenkrat znašli nad domovanjem bobrov ob bregovih Bistrice in njenih pritokih ter si ogledovali rezultate njihove spretnosti pri racionalnem redčenju dreves na obrežju in gradnji jezov, če je to potrebno za varnost bobrovih domovanj. Vsekakor bobri niso taki škodljivci, kot nekateri mislijo, saj v naravi veliko več škode kot bober napravi človek s svojimi nepremišljenimi posegi.

Med vzpenjanjem proti Gradišču je kljub snegu na Vetrniku sonce prijetno grelo, da je bilo oblačil naenkrat preveč. Ogledovali smo krošnje jablan, prepredene z belimi omelami in bršljanom, rumeno cvetoče drene, robove gozda, prekrite s trobenticami in se razgovorili ob primerjavi listov vijolice in kopitnika, ki smo ga našli ob robu poti. Med hojo čez dva strma klanca smo med predahom opazovali temne oblake na severozahodu, ki nas niso dosegli. Čez čas se je pot zravnala in skozi gozd smo zagledali opuščeno kmetijo Čerček, ki jo je Kozjanski park odkupil in zasadil po desnem pobočju stare sorte jablan, levo navzdol pa stare sorte hrušk. Nehote sem pomislila, kako čudovito bo tu gori, ko bodo drevesa cvetela in koliko prijetnega dela bodo imele čebele in druge koristne žuželke, za katere je na vrhu postavljen hotel.

Pot nazaj do Podsrede se mi je zdela lahka, da me je imelo, da bi poletela, a k sreči me je razmočena zemlja na hribu dobro "prizemljila" in se to ni zgodilo, leteli pa so pogledi desno čez Vetrnik, nad grad v Podsredi ter po grebenu Orlice in leteli bi še dlje, če bi bilo mogoče.

Po kratkem odmoru v Podsredi smo se odpeljali v smeri Kozjega proti vasi Buče in se spustili v Grusko jamo. Po stezi smo najprej vstopili v Puščavnikovo jamo, kjer je med obema vojnama živel puščavnik, nato pa smo med šumenjem vode globoko pod nami previdno sestopili na dno doline in obstali od čudesa poigravanja vode s steno, iz katere je izvirala in v plesnih korakih padala po njej v obliki dvojnega slapa ter umirjena odtekala po zamočvirjenem dnu doline. Prevzeti od nenadejane lepote, smo se skoraj tiho in dosti bolj hitro povzpeli nazaj na razgledišče nad steno, se zahvalili prof. Dušanu Klenovšku za strokovno vodstvo po parku ter se ob zatonu dneva obrnili proti domu.

Na stekla avtobusa je narahlo rosil dež, kdor je želel, je še lahko podoživljal raznolikost Kozjanskega parka ter zaznal neko spontano delovanje človeka v njem. S prstom sem poskušala obrisati zarošeno steklo, da bi razločno videla naraslo Savo, ni se dalo, prepustila sem se vožnji in od nekje so se mi vrtinčili v zavest verzi Williama Blake, ki so me spominjali na pokrajino, ki smo jo zapuščali:

 V zrnu peska videti ves svet 
in

nebo v roži na poljani.

Večni čas imeti v hip ujet
in  

neskončnost obdržati v dlani.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Andrej in Ksenija Kolenc, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak