September je tu in z njim spremenjen (ali med šolskim letom utečen) način življenja za osnovnošolce, srednješolce in njihove starše. Eni se tega veselijo, drugi bi raje ta čas še odložili.
 
V spominu se mi oglasi izpred let slišana izjava mladih staršev: »Komaj čakava, da gre (njun otrok) v šolo, da ga naučijo malo reda!« Ste se nasmejali, podoživeli čas, ko ste tudi vi tako mislili? Sama sem se ob tej izjavi zamislila in zasmilila sta se mi starša, saj bosta nedvomno razočarana, če pričakujeta, da jima bo otroka »v red spravila« šola, saj imata zdaj občutek, da bi moral otrok biti bolj »utirjen«, kot je. Šoli prepuščata tudi šolo za življenje, ki pa je predvsem njuna. Bojim se, da bosta med tistimi starši, ki svojega otroka ob koncu osnovne ali v srednji šoli naenkrat doživijo kot čisto drugačnega. Vedo sicer, da otrok odrašča, išče svojo pot, to je fino. A kdaj se je tako spremenil, kot da je dobil drugo glavo? Razmišljanje, ki je v družini čisto novo? In otrok gleda starše in jih ne razume. Kako sta čudna, želita (pričakujeta) nekaj nemogočega, neumnega … Bolečina, nerazumevanje in nesprejemanje je na obeh straneh. Pa ne iz ene ne iz druge strani ni (bilo) slabega namena. Še posebej za starše so običajno otroci največje bogastvo. Pa so res?
 
Sama rada merim vse, kar počnem, s časom, ki ga za to porabim. Koliko časa starši namenimo temu bogastvu? Tarnamo, saj ni časa. Kam gre čas staršev, čas otrok? Različno od družine do družine. Eden od uspešnih kradljivcev časa, še bolj pa prave pozornosti, so elektronske frekvence, ki imajo sicer mnoge zelo uporabne lastnosti. Starši želijo od otrok (včasih bi bilo dobro, da bi tudi od sebe) doseči, da bi bil otrok pri uporabi teh frekvenc razumen. A to je boj s/z (pre)močnim nasprotnikom.

Zato želim vsem staršem, da bi si vsakodnevno »izborili« čas za svoje bogastvo. Ja, izborili! Če zgolj čakajo, da bo, ko bo, ga gotovo ne bo. Predvsem čas za pogovor brez motilcev. Da bi zares slišali, kaj otrok doživlja, kaj ga veseli, žalosti, v čem je dober in kje potrebuje njihovo podporo. Pogovor (včasih še bolj prijeten) lahko teče tudi pri skupnem delu, naj bi tudi pri skupnem obedu. To dvoje marsikje na škodo celotne družbe izginja. Če bo pogovor utečen del vsakega dne, bodo starši bolj čutili otroka, vedeli bodo, da odrašča, da se spreminja in neprijetnih presenečenj bo manj. Ne samo to, v otroku bodo zares odkrili bogastvo njegove edinstvenosti. Ni lahko, a je vredno! In kaj je z lahkoto dosegljivo, kar je vredno?
 
Sicer sem daleč od zgleda, koliko časa naj bi starš namenil svojemu otroku, spomnim pa se telefonske ankete, ko so najini otroci bili še »šolski«. Na vprašanje: »Koliko časa namenite za spremljanje reklam, prejetih po pošti?« sem odgovorila: »Če nimam na dan pet minut časa, da »gledam« moža in vsakega od najinih otrok, si tudi ne vzamem pet minut za spremljanje reklam.« Glas na drugi strani telefona je za nekaj trenutkov onemel. Le zakaj?

Tekst: Sabina Majcen
Foto: Urška Golob