Branko je že kot kratkohlačnik nakazoval, da bo, ko bo velik, mizar. Če je bil za vrstnike kos lesa nekaj brezobličnega, je on v njem videl konkretni izdelek in je že v prvem razredu izdeloval ptičje hišice. Teoretično znanje je »nabiral« v lesarski šoli v Mariboru, praktičnega pa pri priznanem mizarju Jožetu Kraljiču, starejšemu, na Arclinu. Poudari, da je imel njegov mentor res spoštljiv odnos do vajencev in jih je znal temeljito naučiti. Po treh letih zaposlitve se je Branko odločil za samostojno pot. Domačo garažo v Črešnjicah je spremenil v delavnico, kupil prvi stroj, očetov avto pa postavil na dež. Tudi nadomestno garažo je doletela enaka usoda. Ker je bilo za resno dejavnost prostora premalo, je nedaleč stran, v Podgorju, kupil parcelo in leta 1999 začel graditi. Postopoma je zrastel poslovni in stanovanjski objekt.
Vlaganje v razvoj, skrb za zaposlene
Podgoršek: »Začetki so bili skromni, opravljal sem montažo na terenu, v delavnici sem imel le stroje za hobi program. Danes imamo stroje za resno proizvodnjo, vsi so računalniško podprti. Obsega proizvodnje ne nameravamo več širiti, bomo pa še kaj izboljšali, da bomo lažje in hitreje delali. Dobro opremljena delavnica je nuja za doseganje visoke kakovosti. V tej smeri investiramo tudi v prihodnje kadre (znanje tujega jezika, programiranje strojev CNC). Na usposabljanju imamo dva vajenca, ki ju bomo po končanem šolanju tudi zaposlili. Skrbimo za pozitivno klimo v podjetju, kar je pomemben kriterij za dobre delovne rezultate. Razen izjemnih naročil praviloma ne delamo nadur in imamo proste vikende. Zaposleni bi verjetno pritrdili, da so zadovoljni, tudi s plačami. Zaslužijo si jih! In zato fluktuacije kadra pri nas ni.«
Največji izzivi
»Na začetku poti je bil največji izziv dober izdelek, ki prepriča stranko, danes je to skrb za pokrivanje financ. Pogačo v naši panogi je treba rezati s premislekom. Zelo dobro je treba vsak mesec pretuhtati, da vse poplačaš in se zraven še lahko razvijaš. Ne zadostuje, da te nekdo treplja po rami in hvali, kako si dober, posel moraš peljati tako, da si plačan. Pomemben izziv je kakovost, na začetku pa je bila to moja trma, trdna volja in ogromno nočnih ur. Mi več kot 90 odstotkov proizvodov prodamo na tuje, kjer smo slovenski mizarji v primerjavi z vzhodnoevropskimi precej bolj cenjeni. Ključno je izpolnjevanje pogodb. To je eden izmed razlogov, da že preko deset let delamo v kooperaciji z Mio opremo d. o. o. oz. z Janezom Gobcem iz Višnje vasi. Njim gre pohvala za korektno sodelovanje, ne nazadnje, po njihovi zaslugi mi dobimo precej poslov,« je zadovoljen Podgoršek.
Interes za poklic mizarja v porastu
»Ne dolgo nazaj so lesarske šole ostajale skoraj brez vpisa, po intenzivni promociji poklicev pa se mladi spet odločajo za to stroko. Zaradi proizvodnega procesa je skoraj nujna nadgradnja tri- ali štiriletnega programa, kar mlade pritegne. Vsi, ki bodo v naslednjih letih zaključili šolanje na kateri koli stopnji, bodo dobili delo, saj je 'ta pravih' mizarjev premalo. Če nas bo doma preveč, bomo šli pa na tuje, kjer zaradi kakovosti lahko uspemo,« je optimističen Podgoršek.
Družina in prosti čas
Najstarejša od treh hčera z malce zadržanosti izjavi, da je ati veliko z doma, žena pa meni drugače. Starša sta si zaradi ženine službe porazdelila skrb za otroke, kar je za Branka prijetnejša obveznost. Družina vsako leto najde čas za skupni dopust, Podgorškova si ga vzameta tudi zase in spoznavata bližnje države. Za regeneracijo tudi sam občasno kam »pobegne«, največkrat na kolo ali v hribe. Ker je začel iz nič, prebrodil manjše in večje krize, zna ceniti vsakršne dosežke in dodaja: »Ko kar koli delaš, je pomembno, da za teboj ne ostajajo žrtve. Uspeh v poslu je eno, največji uspeh pa so družina in otroci. Nobeno delo ne prinese takšnega zadovoljstva, kot ga prinašajo otroci.«
Tekst: Sonja Jakop
Foto: arhiv podjetja
