Zakaj sta izbrali prav Bacha in ta del njegovega glasbenega opusa?
Bach je eden izmed stebrov evropske klasične glasbe. Nekatera dela živijo tisoč življenj, saj se jim glasbeniki ne morejo upreti. Če je želja po izvajanju neke glasbe srčna, bo tudi programska ideja dobila smisel. Adriana je izvedbo šestih sonat vzela kot izziv, saj je vsaka sonata zase kot dramatično nabita zgodba in jih je zahtevno igrati eno za drugo. Mogoče skoraj, kot bi pogledali vse tri dele Il padrina (Botra) enega za drugim? Za en večer čisto preveč, pa sva zato naredili dva večera.

Glasbo imate tudi v družini; kdaj si ti začutila klic, da boš svoje življenje posvetila glasbi? 

Moj oči zelo rad prepeva, mama pa je kot otrok nekaj let igrala klavir. Rekla sta, da sta mi kot dojenčici predvajala glasbo Mozarta, kaj pa vem, mogoče pa je tudi to nekaj pomenilo, saj sem že v svojih osnovnošolskih letih izredno rada poslušala klasično glasbo. Spomnim se, da sem hodila v celjsko knjižnico in si maniakalno izposojala cedejke takrat meni še nepoznanih skladateljev, kar tako na slepo. Note sem že znala brati in še preden sem se vpisala na pouk klavirja, sem se skušala naučiti kakšno skladbo iz edinih klavirskih not, ki sem jih našla doma. Brala sem izredno počasi, zapisovala velike črke nad note in se počasi prebijala od takta do takta na klavirju moje tete Valentine. Ta je neko popoldne komentirala: "Veš, če bi se vpisala v glasbeno šolo, bi se take skladbe lahko naučila v enem mesecu". "Tako hitro?!" sem si mislila. In tako se je začelo ... (Seveda se zdaj v enem mesecu lahko naučim vseh šest Bachovih sonat za violino, ne le ene skladbe. Moja teta je lahko kar ponosna.)

Zakaj si za svoji glasbili izbrala ravno čembalo in orgle?

Ni neke razumne razlage, ko sem slišala ta dva inštrumenta, sem ju preprosto morala igrati. V vojniški cerkvi je organist Tomaž Marčič igral Bachov koncert v A-molu za orgle (originalno koncert za dve violini Vivaldija), ko je pri meni padla odločitev, da se to absolutno moram naučiti. Čembalo pa sem izbrala nekaj let kasneje, ko sem odkrila Bachova Pasijona in se fascinirala s čembalskim kontinuom.

V koncertnem listu si zapisala, da najbolje predaš občutke, ko se popolnoma predaš glasbi in pozabiš na okolico; je to lahko tudi utrujajoče ali je to možnost, da res odklopiš vse skrbi?

Seveda je nekaj takšnega lahko precej naporno, gre skoraj za meditacijo in zahteva ogromno koncentracije. "Predati se glasbi" se sliši malo romantično in preprosto, v bistvu pa se moram bolj predati usodi in vnaprej sprejeti vse, kar bi lahko šlo še tako zelo narobe ... Včasih se mi zdi, da hodim po vrvi nad prepadom in lahko vsak čas zdrsnem. Le ko ta padec sprejmem, postane vse mogoče. Verjetno so moje najboljše izvedbe nastale v takem čustvenem stanju.

Kam želiš razvijati svojo glasbeno pot?

Preprosto bi želela nadaljevati z muziciranjem, v kateri koli obliki že. Najraje nekje, kjer bi imela svoj komorni ansambel, s katerim bi sodelovali na festivalih.

Katera dvorana, cerkev ali kakšen drug prostor je tvoj najljubši, kjer si že nastopala?

Še nikoli nisem imela takšnega občinstva kot prav tokrat v Celju. Čudovito je igrati za svojo družino in prijatelje, atmosfera je bila zaradi njih čisto posebna. Organizator Klemen je moral celo prilagoditi seznam gostov, saj jih je čisto preveč imelo isti priimek.

Se ti zdi tvoje področje glasbe dovolj podprto, poslušano in sprejeto s strani širše javnosti? Kako bi jo ti predstavila ljudem?

Glede na to, kolikokrat sem že razložila, kaj je to čembalo (po navadi rečem, da je to dedek od klavirja, kaj pa naj), se še najde prostor za izboljšave. Sem pa zadovoljna, kadar nekdo, ki te glasbe ne pozna, po koncertu pride povedat, da mu je bilo všeč. Radovednost je pač pomembnejša od znanja. Najboljša predstavitev te zvrsti glasbe pa je glasbeno doživetje, ki ne potrebuje razlage.

Tekst: Klara Podergajs