Sprva je igrala predvsem ljudsko glasbo, kar pa ji po štirih letih igranja ni bilo več dovolj, skoraj je že obupala nad igranjem: »Takrat sem po srečnem naključju spoznala citrarko Heleno Hartman, ki je postala tudi moja učiteljica. Pri njej sem spoznala, da se da na citre igrati tudi drugo glasbo, kot so zimzelene skladbe in še marsikaj.« Ljubezen do citer se je še povečala in tako je že pri 11 letih vadila tudi po več kot uro na dan ter inštrumentu dajala prednost pred učenjem. Pomemben dogodek je bil obisk seminarja za citre v Avstriji. Tam je spoznala bodočega profesorja Georga Glasla, ki je učil na Visoki šoli za glasbo v Münchnu. Bil je navdušen in jo je povabil med svoje »mlade« študente. Tako se je poleg obiskovanja Gimnazije Celje Center vsakih nekaj tednov za dva dni z vlakom odpeljala v München, kjer je izpopolnjevala svoje znanje. Ob koncu srednje šole je študij tam nadaljevala in tako kot prva Slovenka leta 2007 diplomirala iz citer. S tem je tlakovala pot mnogim slovenskim citrarkam.

Za dostopno in kakovostno izobraževanje citer

Irena Anžič je v citrarskem svetu marsikje orala ledino, tako na pedagoškem področju kot na koncertnem. Po končanem študiju zaradi gospodarske krize ni dobila takoj službe. Veliko je koncertirala, snemala zgoščenke in napisala tudi učbenike za citre, ki jih je pred kratkim posodobila s QR-kodami in posnetki. Leta 2010 se je odprl oddelek za citre v Glasbeni šoli Celje, ki je napredoval od začetnih nekaj učenk do danes, ko med drugim že tri leta deluje tudi orkester citer, kjer se združijo učenci nižje stopnje, dijaki in nekdanji dijaki. Delujejo tudi dislocirani oddelki v Vojniku, Štorah in na Dobrni. Poučuje tudi na glasbeni šoli v Slovenski Bistrici. »V poučevanju sem se resnično našla, rada predajam znanje, se trudim, da bi ljudje citre spoznali kot vsestransko glasbilo, da citrarji dobijo kakovostno izobrazbo,« je povedala Irena. Citre so leta 2013 dobile tudi svoje srednješolsko izobraževanje, počasi pa prodirajo tudi na akademijo. »Poučevati glasbo ni le prenos znanja, temveč je skrb za iskrico, ki lahko postane ogenj. Dober učitelj ne oblikuje le glasbenih spretnosti, temveč pomaga učencu najti svoj glas, svojo pot,« je še poudarila Irena.

Citre ne poznajo meja glasbenih zvrsti

Glasbeni žanri Irene ne omejujejo. Citre zazvenijo v vseh zvrsteh. Irena rada ustvarja tudi avtorsko glasbo. Zelo rada aranžira glasbo, za več koncertov je spisala aranžmaje za citre, vokale in druge inštrumente. Najbolj pa uživa v ustvarjanju komorne glasbe in nastopa v različnih sestavih. Kot Duo Timber se s flavtistko Tino Ostruh odlično povežeta, ustvarili sta tudi glasbeno pravljico. S pevcema Mojco in Primožem Hladnikom so predstavili Slovenijo v pesmi ob citrah. V dunajske glasbene vode so se podali z godalnim kvartetom Alegria. Eden izmed odmevnejših nastopov je bila zagotovo izvedba skladbe Oj, Triglav, moj dom, ki jo je s skupino Laibach in drugimi nastopajočimi izvajala na odprtju svetovnega prvenstva v Planici: »To je bila izjemna izkušnja, ko človek ostane brez besed. Ko me je kontaktiral aranžer skladbe, sem brez premišljanja rekla da. Čutili smo veliko odgovornost, saj smo igrali v živo in na televizijskem prenosu.«

S svojim Kulturno-umetniškim društvom Citre se Irena že več kot 15 let trudi razširjati zven citer in ustvarjati kakovostno gradivo za učenje. Na podlagi dolgoletnih izkušenj je razvila tudi novo stojalo za citre. »Želim si, da bi čim več ljudi slišalo in začutilo glas citer – da bi jih njihov zvok nagovoril, jim približal ta edinstveni inštrument ter razkril bogastvo, ki ga citre prinašajo v našo kulturno dediščino in vsakdanje življenje,« je še povedala Irena.

14. decembra smo povabljeni v Celjski dom v Celju, da prisluhnemo, kako zazveni več kot dvajset citer v orkestru.

Tekst: Klara Podergajs, foto: Urška Golob