V Slovenijo je s starši prišla prvič, ko je imela 12 let in za takrat pravi, da je doživela šok, saj ni vedela, da ima v Sloveniji toliko sorodnikov. »Takrat ljudje niso veliko potovali in ko smo se z družino odločili odpotovati, smo imeli več kot 30 paketov za slovenske družine naših prijateljev. Tako smo po pristanku na Dunaju najeli avtomobil in potovali po vsej državi, da smo dostavili vse pakete,« se spominja Katarina.

Prenašanja kulture preko hrane in glasbe

Slovensko kulturo je spoznavala najprej preko hrane, nato preko glasbe. Oče, ki je bil rojen v Ivenci, je namreč glasbenik, igra kitaro in so ga povabili, da bi igral v ansamblu za prvo slovensko društvo Planica. »Tako so leta 1973 tudi igrali za novo leto, ko se je prvič zbrala večja skupina Slovencev. Toliko so plesali, da so naredili v tla luknjo,« se spominja Katarina. Oče Anton je nato še naslednjih 30 let igral v ansamblih in tako tudi na hčerko prenašal slovensko kulturo in ljubezen do glasbe. Po navdihu in zgledu učiteljice glasbe v srednji šoli se je tudi sama odločila za študij glasbene pedagogike. »Ena izmed razlik med državama je tudi v poučevanju glasbe. V Sloveniji je to veliko boljše, saj se začne že v vrtcu. V Avstraliji še skladbe Vse najboljše ne moremo uglašeno zapeti. V Sloveniji se zbere skupina ljudi in lahko takoj zapojejo štiriglasno,« je povedala Katarina. »Ko sem končala srednjo šolo, se je blizu mene ob sobotah odprla slovenska šola, kamor sem hodila eno leto. Učili smo se o slovenskih pesnikih in sklanjali besede. Glasbeno uho mi sicer zelo pomaga, da se ob poslušanju govorcev naučim veliko besed, mi pa sklanjatve še vedno delajo težave,« je z nasmehom povedala Katarina.

S svojo poklicanostjo služi skupnosti

Prelomna točka, da se je še bolj povezala s slovensko kulturo, pa je bila priključitev mladinskemu klubu v društvu Planica. 6 let in pol je vodila mladinski zbor Glasniki v slovenskem verskem središču v Melbournu, postala je članica cerkvenega zbora, kjer je pela, igrala orgle in vodila zbor. Tako se je petju predajala 26 let. Lani, ko se je kot učiteljica glasbe upokojila, je postala tudi tajnica društva Planica. V društvu, ki združuje slovenske priseljence in potomce, vsak mesec pripravijo kakšno aktivnost, kosilo, enodnevni izlet iz mesta, organizirajo tudi kulturne in izobraževalne vsebine. Vsak s svoji znanjem in talenti pripomore k delovanju skupnosti in ohranjanju slovenske kulture in ljubezni do sicer fizično oddaljene države. Svoje zanimanje za glasbo in ljubezen do slovenske kulture je Katarina Vrisk združila tudi v knjigi Anthology of Slovenian Australian musicians, kjer je predstavila Avstralce slovenskih korenin, ki delujejo v glasbi: »Ustavila sem se pri 600 straneh, lahko pa bi še nadaljevala. To področje se je izkazalo za mnogo večje, kot sem si predstavljala.« Knjigo si je mogoče izposoditi v vseh javnih knjižnicah po Sloveniji. Knjiga je pritegnila tudi pozornost Ministrstva za kulturo in Ministrstva za Slovence po svetu. Katarina je v Melbournu sprejela že veliko slovenskih ansamblov. Ob zadnjem obisku Slovenije jo je navdušilo, da ima pri nas vsak kakšen majhen vrtiček in si ga je tudi sama ustvarila. Skupaj z očetom zelo rada prebereta tudi Ogledalo. Vsem nam želi, da bi na svojo domovino gledali pozitivno: »Ohranjajte, predajajte kulturo naslednji generaciji. Ohranjajte tudi povezavo med Avstralijo in Slovenijo.«

Tekst in foto: Klara Podergajs