Mlaj je nad koreninami podrto, prenešeno na prostor za slavnost in znova postavljeno drevo. Je gladko obsekano in okrasno obdelano drevo z ohranjenim vršičem. Zeleni vršič, krošnja ali venec so znak pomladnega časa. Poznamo različne mlaje, vendar je pri vseh na prvi pogled vidno, da so umetno obdelani in okrašeni.

Višine mlajev so bile v preteklosti  različne, včasih so bile tekmovalni dosežek, včasih manj pomembne.

Motiv svedarskega ovijanja obeljenega dela mlajev izvira iz posebnega načina sušenja lesa za najzahtevnejše namene, ki so ga uporabljali nekateri lesni obrtniki, zlasti kolarji. Hlod je med sušenjem stal navpično, hkrati pa je moral biti enakomerno olupljen le napol, in sicer v pasu, ki se svedrasto vije od spodnjega do zgornjega konca. Ta vzorec je bil po večletnem sušenju seveda še viden in je bil znak najimenitnejšega in najdražjega lesa. Svedrasti motiv je torej pomenil odličnost, čeprav se njegovega izvora v kmečkem okolju ob kitah, ovitih okrog svežih dreves, uporabljenih za mlaje, niso več zavedali.

Vodoravno središčno obešen venec pod vrhom je star motiv, ki ga zgodovina piše že na eni od najstarejših upodobitev mlaja, ki so nastali med letoma 1500 in 1508. Splošna simbolika venca, ki je imela svoj pomen tudi na mlajih, je odličnost, počastitev, združenost ali svetost.

Opremljanje mlajev  zajema tudi okraševanje s tekstilom, kot so zastave, zastavice, trakovi, rute, brisače ipd. Tovrstni kosi so pisan in imeniten okras, vendar brez določenih pomenov. Izrazita izjema so zastave, ki so lahko deželne, državne, cesarske, narodne in druge, in kažejo na zavest postavljalcev in značaj namena postavitve mlaja.

Končno je vsak mlaj znak praznika, viden že od daleč, tako kot cerkveni zvonik. Tako včasih, kot danes vidno in določno obvešča ljudi ter je hkrati reprezentativen identitetni izkaz lokalne zavesti.

Andreja Štravs

Vir: Razvoj majev in mlajev na Slovenskem (Gorazd Makarovič) 2008