Od avtomehanika, poklicnega šoferja do študija na višji šoli za promet

Jože Kocman je bil rojen v vasi Bukovje pri Gorici pri Slivnici, kjer je do 4. razreda obiskoval osnovno šolo in šolanje nadaljeval na takratni nižji gimnaziji v Šentjurju ter osnovnošolsko izobraževanje zaključil v šoli na Vinskem vrhu. »Ko sem se tistega dne ob zaključku osmega razreda vrnil domov, ni od naše manjše kmetije z domačijo ostalo nič. Požar je pokazal ostre zobe naši družini, v trenutku smo ostali brez vsega,« pripoveduje. Vseskozi si je želel postati avtomehanik, zato je potem, ko je družina ostala brez vsega, odšel k teti in stricu na Teharje ter se izučil za avtomehanika. »Sprva sem za zaslužek popravljal avtomobile, avtobuse, traktorje ipd., kasneje pa sem to imel za hobi.« Po prvi zaposlitvi v podjetju Avto Celje je odšel v vojsko in se po vrnitvi udeležil mnogih izobraževanj v znanih podjetjih – Tatra na Češkem, Zastava v srbskem Kragujevcu in še kje. »Vedno me je bolj navduševala vožnja, kot pa samo popravljanje,« je rekel, zato je leta 1967 odšel v celjski Remont, kjer je bil, kot je nasmejano dejal deklica za vse in tam delal do upokojitve leta 2001. Njegova pot od avtomehanika, poklicnega šoferja, šolanja na takratni srednji Strojno tehnični šoli v Ljubljani, nekaj tudi v Zagrebu in nazadnje še na Višji šoli za promet v Zagrebu, se je zaradi velike želje po dodatnih znanjih uspešno in hitro zaključila. »Nikoli ne bom pozabil, da mi je šolnino za izobraževanje plačalo podjetje, kjer sem bil zaposlen. Takrat se je področje prometa hitro razvijalo. Ob delu sem pričel tudi z delom na področju prometne preventive.

Čas aktivnega udejstvovanja v krajevni skupnosti, občini in širše

»Ko sva se s soprogo in dvema otrokoma leta 1977 priselila v Vojnik, smo skupaj s stanovalci pričeli s prostovoljnimi akcijami. Rezultat našega skupnega dela so npr. garaže, ki še danes stojijo,« se spominja preteklosti. To so bili hkrati tudi začetki njegove aktivne vpetosti v dogajanje krajevne skupnosti, vojniške občine in širše. Dva mandata je bil član sveta krajevne skupnosti in opravljal funkcijo predsednika komunalnega odbora, v tretjem mandatu je bil tudi podpredsednik sveta KS. Dva mandata je bil tudi član občinskega sveta in večih komisij. Pod njegovim vodenje statutarno pravne komisije je občinski svet sprejel povsem nov statut  občine. V prvem razredu je postal gasilec, zato je še toliko lažje prevzel vajeti Prostovoljnega gasilskega društva Vojnik, ki ga je vodil slabih šest let. »V društvu smo v času mojega predsedovanja naredili veliko. Kupili smo avto, enega celo »predelali«, zamenjali okna, uredili fasado, računalniško sobo in še kaj,« skromno poudari takratne aktivnosti v društvu.

Doprinos k razvoju prometne znanosti

Prejemnik srebrnega znaka Agencije RS za varnost prometa Ljubljana in nosilec plakete Vzoren voznik RS je za varnost otrok storil že marsikaj. »S šolo in vrtci konstruktivno sodelujemo. Poskrbeti za večjo varnost otrok je zame nekaj najlepšega, saj se zavzemam za varne šolske poti.  Če je le priložnost večkrat kakšno prometno odsevno telo tudi podarim.« V dveh mandatih je bil predsednik Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu v občini. Svoje poslanstvo v svetu v funkciji strokovnega vodje nadaljuje tudi v tem mandatu. V začetku rojstva nove Slovenije je aktivno deloval tudi kot član Odbora za šolstvo na ministrstvu in uspešno vodil Odbor za šolsko prometno varnost RS. S strokovnimi ogledi je mnogo pripomogel na ureditvi prometne varnosti na lokalnih in tudi državnih cestah.

Želje naj postanejo resničnost

»Najbolj od vsega si želim, da se izboljša prometna varnost na pešpoteh, turističnih poteh in na kolesarskih stezah. Semaforizirana križišča naj postanejo krožišča, težek promet, ki poteka skozi Vojnik pa že tako ali tako sam kliče po obvoznici,« sodni izvedenec in sodni cenilec ter sodnik porotnik izpostavi najpomembnejše projekte. Po njegovem mnenju so odseki pločnikov prekratki, ceste slabe kar še dodatno ogroža vse udeležence v prometu. »Želim si tudi, da v prihodnosti nekje na lokaciji blizu vojniškega pokopališča postavimo obeležje, kot neke vrste opomnik za smrtno poškodovane udeležence prometa na tem območju.« Med pogovorom je bil gospod Kocman, ki je sodeloval tudi pri nastajanju prometne zakonodaje,  poln nasvetov. »Ne pusti se zmesti in naj te v skušnjavo ne zapelje jekleni konjiček, saj delček nepozornosti lahko postane tragedija. Vozniki vozimo strpno in pozorno, saj nikoli ne veš, iz katere smeri pridrvi nesreča,« še poudari ob zaključku.

Tjaša Podergajs

Foto: Matjaž Jambriško (občinski praznik 2013)