Pester je bil vikend, pestro je življenje, pestra je jesen. Člani društva Abstinent smo se ta vikend udeležili dveh dogodkov: v nedeljo smo si v Kulturnem domu v Vipavi ogledali gledališko predstavo z naslovom Norčije v spalnicah gledališke skupine KRD Brce iz Gabrovice pri Komnu; v soboto pa smo se udeležili 50. obletnice Kluba zdravljenih alkoholikov Tolmin v Spodnji Trebuši.

Pa pojdimo po vrsti: sobota, 14. oktober, Spodnja Trebuša, lepi kraji, odmaknjeni, umirjeni, preprosti in taka je bila tudi prireditev ob okrogli obletnici delovanja tolminskega kluba. Zagotovo lahko rečem, da je bilo celotno dogajanje pripravljeno po principu manj je več. Dvorana ravno prav velika, da se začuti prisotnost vsakega posebej, oder ravno prav okrašen, da ti ostane v spominu tista lepa oranžna barva nagajivih jesenskih buč in koruze, besed pa tudi ravno prav, da začutiš v njih žar in globino ljudi, ki so to, o čemer so govorili, tudi sami doživeli, in pa seveda petje domačega ženskega zbora s skrbno izbranim repertoarjem. Na vseh teh naših srečanjih je navada, da predsedniki vseh društev povedo par besed bodisi v zahvalo organizatorjem ali pa zgolj kot utrinek na trenutno dogajanje. Ker tokrat našega predsednika Đonota ni bilo z nami, sem imela kot podpredsednica društva priložnost sama povedati neko misel, moj pogled. Lepo je imeti možnost nekaj povedati ljudem, med katerimi se dobro počutiš in za katere veš, da si v enem delčku del njih in da so oni del tebe, zato ker so šli v enem delčku skozi isto zgodbo kot ti, skozi zgodbo, zaradi katere te je včasih sram, tukaj med svojimi pa se počutiš dobro v svoji koži, oziroma imaš občutek, da ti je dovoljeno biti v svoji koži.

Skratka, jaz sem v svojem debitantskem nagovoru ene trikrat poudarila to bivanje v svoji koži in zdelo se mi je, da sem se rahlo zapletla. Potem pa je sledila nedeljska predstava, za organizacijo le-te grejo vse zasluge Društvu upokojencev Vipava, kjer se mi je pa ta klopčič biti v lastni koži zelo lepo razpletel, saj so razni prizori 'norčij v spalnicah' na zelo zrel in hkrati duhovit način prikazali, kaj vse doživlja in preživlja posameznik znotraj partnerske zveze. Po predstavi smo se skupaj odpravili na čaj, kjer smo veselo kramljali, čeprav je bilo čutiti, da v nas še kar nekaj odzvanja, verjetno se je marsikdo zapazil na tisti hišni zabavi iz igre, kjer se poraja vse živo: od smeha do obupa, od ljubezni do prevare.

Če povzamem dogajanje minulega vikenda, bi ga še najbolje opisala z rojstnodnevno torto, ampak ne tisto iz slaščičarne, ampak to, ki jo speče slavljenčeva mama sama doma. To je tista torta, za katero se biskvit rahlo preveč zapeče, ali se smetana ne strdi dovolj, za katero tata pozabi kupit jagode na tržnici in se potem z mamico skregata, mamica joče, potem jo tata potolaži, potem skupaj skujeta načrt, kako bosta nadomestila pozabljene jagode, sredi noči pa utrujena, a srečna za okrasek postavita še zadnjo rožico, zato da zjutraj, ko se zbudi, mala slavljenka vzklikne: »Joj, kako je lepa, hvala mama in tata, rada vaju imam!«

Sedaj veste, zakaj so domače torte najboljše? Potem veste tudi, zakaj je lepo biti del neke skupnosti, društva ali zakonske zveze. Niti najslajše jagode niso sladke, če jih jemo sami.

Anita Š.