Kot da bi usoda tako želela (v lanskem letu je med pohodom iz Ankarana na Triglav, v bolnišnici po hudi bolezni preminil njihov član in podpredsednik ZVVS Slovenija, tovariš Danijel Božič iz Komna), je tokrat še globje zarezala v naše vrste. Ob zaključku zadnjega dne pohoda z Nanosa na Triglav je srce izdalo našega tovariša in prijatelja Stanislava Rovtarja - Staškota iz Kamenj.

Njegova zvezda je zažarela 27. 4. 1957 prav na dan ustanovitve OF ter nam tragično ugasnila na 19. pohodu 8. 7. 2023.

Potek pohoda!

Pohod smo začeli v nedeljo, 2. 7. 2023, izpred Vojkove koče na Nanosu ob 5. uri zjutraj in zaključili v soboto, 8. 7. 2023, na Rudnem Polju. Pohod je do zadnjega dne potekal normalno, kot vsa leta poprej, vendar brez hude vročine in močnih nalivov dežja tudi tokrat ni šlo!

Prvi dan smo v žgočem soncu zaključili v Žapužah, pred tem sta nas v športnem parku Tura na Gradišču pri Vipavi pričakala nekdanji in sedanji župan občine Vipava Ivan Princes in Anton Lavrenčič. Prav Ivan mi je ob prvem pohodu leta 2005 izročil občinsko zastavo. In od takrat jo vsako leto, tako kot zastavo občine Ajdovščina, s ponosom razpnemo na vrhu naše domovine Triglava. Obema se iskreno zahvaljujem za pomoč pri izvedbi pohoda, kakor tudi Bojani Curk ter Natali Nardin Panič. Oskrbnici športnega parka Bojani sem predal v spomin dotrajan pohodni čevelj, iz katerega menda že raste rožica. Še posebej se zahvaljujem županu občine Ajdovščina Tadeju Beočaninu za pomoč pri izvedbi pohoda.

Naslednji dan smo iz Žapuž zgodaj zjutraj nadaljevali mimo izvira Hubelj in po Ressljevi poti na Predmejo, kjer nas je na piknik prostoru že močil dež. Po postanku smo nadaljevali do Lokev in Čepovana, kjer smo na koncu doline prenočili v tamkajšnji Taborski hišici.

Tretji dan se nebo razjasni in vedro smo pešačili mimo Mosta na Soči skozi Tolmin do korit. V zavetju sence in tamkajšnje okrepčevalnice 'Pri Polukču' smo si privoščili obilno kosilo. Popoldan nas je pot vodila pod Javorco na planino Polog. Pripravimo si nahrbtnike za visokogorje in se na tem mestu poslovimo od spremljevalne ekipe kombija. Nam pa na pomoč priskočijo lovci iz LD Tolmin, ki nam  nahrbtnike prepeljejo do lovske koče 'Na Vrtičih', kjer tudi zaključimo tretji dan.

Naslednji dan se dež okrepi in začetek pohoda prestavim za eno uro. Po razjasnitvi nas že takoj čaka močan vzpon po vojaških ridah iz prve svetovne vojne na prelaz 'Prehodci'. Tu vstopimo v visokogorje in nadaljujemo po planinski pešpoti mimo zapuščenih italijanskih kasarn 'Na Lepočah', preko Bogatinskega sedla do koče pod Bogatinom.

Pozno popoldan prileti helikopter z nekaj 10 tonami zalog, kjer združimo moči in pomagamo oskrbniku, za kar smo primerno nagrajeni. V večernih urah prispejo naši prijatelji pohodniki iz Radovljice in skupaj zaključimo dan.

Skupaj z njimi, v rahlem dežju, začnemo peti dan in nadaljujemo mimo Sedmerih triglavskih jezer preko težjega vzpona čez Hribarice do doma Planika. Ta dan je najtežji in najdaljši. Pohodniki smo utrujeni. Kilometri naredijo svoje in noge niso tako močne kot prve dni. Pozno popoldan v mrazu, megli in dežju le prisopihamo v kočo in z ostalimi pohodniškimi skupinami zaključimo večer.

Šesti dan je nebo jasno z mrzlim ozračjem. Čaka nas uro in pol vzpona na vrh Triglava. Ravno si pripravljam plezalno opremo, ko mi najstarejši med nami (87 let!) Anton Kreševec iz Kamenj omeni, da se ne čuti za na vrh. Pridruži se mu tudi Martina, ki je prejšnji dan imela krče, enako Zmago, na moje presenečenje pa se pridruži še Stanislav Rovtar. Odločim, da skupina ostalih štirih pohodnikov, odide na vrh, prve štiri pa nato vodim po lažji poti okrog Triglava do Kredarice.

Skupina je uspešno prišla na vrh in se nam pridružila na Kredarici, kjer je bilo druženje vseh pohodnikov iz različnih smeri. Po proslavi skupaj z Martino in Antonom odletim s helikopterjem na Pokljuko v tamkajšnji vojaški objekt.

Tragično jutro 8. 7. 2023!

Vstal sem, kot se za gornika spodobi že zgodaj zjutraj, da pripravim vse za povratek pohodnikov s Kredarice. Ob 8. uri prejmem klic pohodnika Marjana Vidmarja, da je Stanislav obnemogel ter da ga oživljajo. V tistem trenutku se je za mene kot vodjo in ostale pohodnike začel najdaljši dan v življenju. Minute so bile neskončno dolge. Po 15 minutah sem ponovno vzpostavil klic, Marjan pa mi na žalost in z vso zgroženostjo pove, da se Staško ne odziva, pa čeprav sta bila v nekaj minutah ob njem zdravnica in njen mož, gorski reševalec. Dežurni zdravnik, ki je priletel s helikopterjem, je lahko še samo potrdil kruto dejstvo

Staško se je molče, brez najmanjše pripombe ali predhodnih težav, ustavil na poti med Vodnikovim domom in prevalom Studor ter se zgrudil. Marjan, ki je bil za njim, ga je pridržal in položil na tla, da se ne bi poškodoval, toda Staško ni več dihal.

Proslava na Rudnem Polju-Pokljuka ob 13. uri!

V naši pohodni skupini smo kolebali, ali naj se proslave udeležimo ali ne. Na prepričevanje vodstva organizacijskega odbora, generala Slovenske vojske Dobrana Božiča in na koncu vseh nas, smo se na proslave vendarle udeležili. i z mimohodom s težkim srcem le sodelovali do konca.

Na prapor smo privezali črn žalni trak in v špalirju ostalih pohodnikov prikorakali na prireditveni prostor. Po himni je sledil poklon Staškotu z enominutnim molkom. Tudi slavnostni govornik minister za obrambo Marjan Šarec je izrekel globoko sožalje in sočustvovanje do svojcev in nas pohodnikov.

S Pokljuke smo se nato odpeljali naravnost v Kamnje 13, do svojcev.

Od Staškota smo se poslovili 13. 7. 2023, pogreba pa so se poleg domačinov udeležili skoraj vsi pohodniki iz celotne Slovenije.

Za zaključek lahko omenim to, da je žal pokojni Stanislav preminil na lepem kraju s pogledom na Bohinjske gore, ter v lepem sončnem vremenu. In velikokrat mi je kot strasten gornik omenil, da če že mora nekoč v drugi svet, potem naj se to zgodi prav tam.

Trenutno poteka pridobitev dovoljenja Triglavskega narodnega parka za postavitev spominske ploščice na kraju samem.

V njegovo čast in slavo ter v imenu pohodnikov Nanos-Triglav

Valter Likar, štabni vodnik