V nedeljo, 27. marca 2022, je bil v Vrhpolju prav poseben večer, prežet z domoljubjem in ponosom. Po dolgem času omejevanja zbiranja zaradi epidemičnih razmer so vaščani napolnili dvorano krajevne skupnosti, da bi prisluhnili 17-letnemu gimnazijcu Jakobu Domeniku in spoznali njegovo prvo pesniško delo, epsko pesnitev Za jezik in brate, posvečeno prav Vrhpoljcem.

Jakob se je v prvem pesniškem poskusu zgledoval po Prešernovem Krstu pri Savici in po svoje zagrizel v njegovo umetelno obliko, jezik in slog, zgodbo pesnitve pa prenesel na soško fronto in v Vrhpolje, ko po Rapalski pogodbi skupaj z obširnim primorskim ozemljem pripade Italiji. Avtorjeva domišljija izoblikuje izstopajočega posameznika Feliksa, krepostnega mladega Vrhpoljca, ki se kot vojak kali na soški liniji, doma pa začenja novo 'soško fronto' proti črnosrajčnikom v vasi in njihovim raznarodovalnim početjem ter se bori »za sveto ljubezen, za jezik in brate«. Zgodba, jezik, ki je daleč od sodobne poezije, narodnostna tematika – vse to bralca resda potegne v preteklost, vendar postaja sporočilo pesnitve v luči vojnih razmer nedaleč od nas ponovno zelo aktualno. Feliksove vrednote namreč vsak izmed nas hote ali nehote v teh trenutkih ponovno preizprašuje.

Na predstavitvenem večeru sta se prepletali govorjena in peta beseda, saj Jakob ne sledi navdihom samo pesniške, ampak tudi glasbene muze. Slišali smo odlomke iz pesnitve v interpretaciji Radovana Langa, samo pesnitev je predstavila lektorica in avtorica spremne besede Ana Kodelja, samospeva Nezakonska mati in Mornar na Prešernovo poezijo sta izvedla sopranistka Jerica Rudolf in basbaritonist Gregor Mermolja ob klavirski spremljavi Marka Kanalca, med pogovorom avtorja s povezovalcem prireditve Nejcem Furlanom pa je zapel moški del CPZ Vrhpolje, katerega član je tudi Jakob.

V glavnem delu večera, klepetu z mladim avtorjem, je Jakob pojasnil nastanek svojega pesniškega dela, podrobneje orisal glavnega junaka Feliksa in njegovo ljubezen do Cecilije, ob izzivalnih vprašanjih, ki jih pesnitev postavlja, pa se izkazal kot razmišljujoči mladenič. Delček pogovora delimo tudi z vami.

Jakob, kje ti vidiš razliko med domoljubjem in nacionalizmom?

Razlika med nacionalizmom in domoljubjem je po besedah majhna, a zelo pomenska. Definicijo enega in drugega loči samo en členek, a hkrati je razlika ogromna. Domoljubje pomeni imeti rad svoj narod, nacionalizem pa pomeni imeti rad LE svoj narod. Če ima človek rad svoj narod, s tem ni nič narobe. Ima ga v svojem srcu, se zaveda njegovega pomena, zanj in z njim živi, a hkrati se zaveda pomembnosti drugih narodov, jih tolerira in spoštuje. Ko pa pademo v skrajnost, ko človek ne priznava drugih narodov, se nad njimi izživlja in jih zasmehuje, govorimo o nacionalizmu, ki je nevaren za obstoj narodov in skupne blaginje. Če bi bili vsi ljudje domoljubi, bi svet živel v miru, brez vsakršne vojne in sovraštva. Kot pravi naš največji pesnik, živeli bi vsi naródi.

V pesnitvi se sprašuješ, »kaj glavna slovenstva sta trdna okova«. Kaj bi bila po tvojem mnenju?

Okovov tega naroda je na žalost veliko, preveč. Pomembno se mi zdi izpostaviti glavnega, ki slovenstvo pesti, to je globalizacija. Z globalizacijo, katere del smo vsak po svoje vsi, prihajajo v našo državo, v naš narod nove kulture. S čimer seveda ni nič narobe in na neki način je to tudi prav. Ne smemo pa pozabiti dejstva, da tuje kulture zelo intenzivno izpodrivajo našo kulturo. Na tem mestu ne mislim na izjemne inovacije, ki prihajajo, še manj na tujce, ki se tu naseljujejo, v mislih imam nas Slovence, ki ob vsem tem, kar prihaja, pozabljamo na to, kar že imamo. Tako nas labilnost ponese do te mere, da s prihodom tujih navad in jezikov postajamo po običajih in celo razmišljanju drugi narod, kar je zastrašujoče. Tukaj bi še kot največji problem izpostavil t. i. amerikanizacijo, ki se je marsikdo od nas sploh ne zaveda, pesti pa vse, tako mlade, ki pozabljajo, da so Slovenci, kot tudi starejše, ki pozabljajo, kaj so Slovenci.

Je danes gimnazijec po tvojem mnenju upravičen, da si dovoli ekspresije? Da gleda na svet, kot ga vidi sam?

Vsak človek ima pravico do lastnega razmišljanja. Človek lahko verjame, lahko dvomi, lahko upa, ker to pomeni, da je človek. Misli nas razlikujejo in hkrati povezujejo med seboj, kar je neprecenljivo. Potemtakem lahko tudi gimnazijec razmišlja, upravičen je do lastne ekspresije, do lastnega pogleda na svet. Nihče pa si ne sme dovoliti svojega mišljenjaizpostaviti, javno izraziti ali izdati, če se ne sklada z moralnimi načeli družbe in posameznikov. S tem niti najmanj ne mislim, da moramo biti ljudje ovce in slediti le enemu mišljenju, marveč da se moramo držati dejstva, da moja svoboda sega do tja, kjer se svoboda drugega začne. Če bomo temu načelu sledili, se kot družba nimamo česa bati.

Knjiga pa ni samo namenjena Vrhpoljcem, je tudi v celoti delo Vrhpoljcev. S fotografijami domačih prizorov je pesnitev opremil in knjižno delo prvič oblikoval Jan Skočaj. Obema iskreno čestitamo.

A. Ko.