V toplem poletnem jutru, zelo zgodaj zjutraj, smo se zbrali na postajališču v Mislinji, kjer se je začela naša pot. Krenili smo na Gorenjsko in ob rahlem svitanju prispeli na Mangartsko sedlo, ki je bilo izhodišče našega pohoda. Dobro razpoloženi smo se na nadmorski višini 2122 m hitro aklimatizirali in si ogledovali cilj, našo četrto najvišjo goro Mangart.
Z vso potrebno opremo, energijo ter v velikem pričakovanju smo se po markirani poti odpravili proti bližnjemu grebenu, kjer smo sledili oznakam ter se spustili do bivaka Nogara na višini 1850 m. Sledila je priprava in nameščanje opreme (čelada, plezalni pas, samovarovalni komplet, rokavice), par minut zatem pa se je začelo zares. Mangartska ferata nas je pričakovala, mi pa smo preizkusili svojo moč, plezalne veščine ter pogum. Celotno ferato smo se navezovali na jeklenice, upoštevali pravila, koncentracija pa je bila usmerjena v vsak korak posebej. Najbolj adrenalinski del ferate je izpostavljena stena, kjer smo se premikali po kovinskih skobah, trdno oprijeti ter varovani na jeklenico. Tu smo doživeli najintenzivnejše trenutke napetosti, povišanega utripa ter vznesenosti ob neskončni svobodi in neomejenem prostoru.
Uspešno smo preplezali in prečili vse predele ferate ter se priključili nazaj na Slovensko pot. Tudi tukaj so nas spremljale jeklenice in klini, je pa ta del poti bil vseeno lažji, ter manj zahteven kot predtem prehojena pot. Razgibana pot skozi grape, previse in grebene nas je pripeljala do vrha 2697 m visokega Mangarta. Za prehojeno pot smo porabili približno štiri ure in pol. Razgled iz Mangarta je bil naravnost očarljiv, vreme pa nam je bilo še posebej naklonjeno. Nebo, skoraj brez oblačka, prijetne temperature, ter občudovanje mogočnih Julijcev so nas na vrhu zadržali kar nekaj časa.
Sestopili smo po Italijanski poti, kjer si sledijo večinoma gruščaste steze ter nekaj prehodov. Ta del poti velja za lažji pristop na Mangart, kar je dokazovalo veliko število pohodnikov, ki smo jih srečevali. Na splošno je Mangart kar obljudena gora. Za spust smo porabili slabe tri ure. Zelo zadovoljni in z odličnimi vtisi smo se v poznem popoldnevu vrnili domov.
Da je vse potekalo brez vsakršnih zapletov, pa gre velika zahvala vodniku Jocu!
Vodnik: Jože Zaveršnik
Pomočnica vodnika: Anka Tretjak
Zapis pripravila: Anka Tretjak
