Lovska družina naj bo prava družina (ne zgolj društvo); Vivere tota vita discendum est. - Verba docent, exempla trahunt. -  Ljudje, naši medsebojni odnosi, izobraževanje, psiho klima, v kateri živimo in delamo, vse to, kar srečujemo vsak dan, je sol življenja. V življenju počutje igra eno najpomembnejših vlog. Prav neverjetno je, koliko imamo vsi vsak dan opraviti z ljudmi, pa tako malo vemo, kako je z njimi treba ravnati. Naš šolski in politični sistem nas učita pehanja za denarjem veliko bolj, kot tega, da bi znali prisluhniti drug drugemu. »Ni naključje, da so si pred stodesetimi leti takratni zagnani in neutrudni ustanovitelji slovenskega lovskega kluba (SLD), Karel Mayer, dr. Ivan Lovrenčič in dr. Ivan Hribar, zadali za eno od temeljnih nalog, tudi izobraževanje slovenskih lovcev. Pomembno je, da divjadi zagotavljamo čim boljše življenjske razmere v naravnem okolju. To bomo lahko zagotavljali in izpolnjevali, če se bomo nenehno izobraževali«. Ohranjati moramo lovsko pripovedništvo: »Bili smo lovski tovariši. Gojili smo vrednote, ki se žali bog vse pogosteje omenjajo kot nekaj nebodigatreba, saj je zdaj edini in zveličavni vladar tega sveta – denar. (Lovsko pripovedništvo Lovec, XCX. letnik, št. 3/2017 Avtor dr. Marjan Toš). Ne gre za nostalgično obujanje zgodovine, iz katere smo se bore malo in se ne bomo nikoli ničesar naučili. (Historia magistra vitae? - Herodot). Toda,(Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, so obsojeni, da jo še enkrat doživijo. (George Santayana) Lahko pa z branjem omenjene literature bogatimo srčnost, saj človek z branjem tovrstne literature doživlja katarzo. »Lovska kultura je tista dodana vrednost, ki slovensko lovstvo uvršča v regiji, Evropi in svetu na sam vrh, nam pa daje zadoščenje in ponos, da smo del tega. Negujmo in ohranjajmo ljudsko izročilo, šege in običaje in z našim kulturnim poustvarjanjem približajmo širši javnosti celotno in ne po krivici popačeno podobo slovenskega lovca zdajšnje dobe. (Lovec, XCIX. letnik, št. 11/2016 Avtor: Milan Tepej).V nadaljevanju bi izpostavil lovske razstave. Verjemite mi, da večji del nelovske javnosti jemlje naš način lovskih razstav bolj kot predstavitev pokopališča za divjad. Še posebno, ko vidijo trofeje, pritrjene na nekakšne stebre, ki najbolj spominjajo na frankolovske žrtve. (Lovec, C. letnik, øt. 4/2017 Avtor. Čedomir Miro Vučič). Razstava LD Tržišče s širšim sporočilom: »Na razstavi sta orožje predstavljali stari puški, daljnogledi, oblačila, Velik del razstave so namenili lovski literaturi, leposlovju in strokovnim besedilom… »Tako lahko javnosti poveste veliko več kot s »praznim mlatenjem besedne slame« na preživetih lovskih posvetih in drugih oblikah nedejavnega sestankovanja in pametovanja tistih, ki o »vsem vse vedo«.  (Lovec, C. letnik, št. 4/2017  Avtor: dr. Marjan Toš). Znanje - ali pa se bomo pridružili tistim, ki še dolgo ne bodo prišli do spoznanja, da se »kahel ne dela z ritjo, ritim so samo namenjene«. Brez dela in znanja je torej sleherna človeška skupnost obsojena, da pride »na kahlo«. S svojim zgledom lahko bistveno pripomoremo k pozitivni promociji lovstva. S permanentnim in funkcionalnim izobraževanjem članov družine se lahko izboljša kakovost odnosov. Vsak posameznik lahko na ta način prispeva skupnosti - družini. Vsi smo na isti ladji. Naj zaključim. Ernest Hemingway je napisal roman Komu zvoni; naslov  vzet iz znanih stihov Johna Donnea:  Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni;      zvoni tebi.                                                                            Čedomir Miro Vučič