Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
8°C
JUTRI
19°C
7°C
Oceni objavo

LD III. Ali prenašamo modrost na mladost? - Samo, z leti ne pride nujno tudi modrost.

"Če se mnogi sramujejo že revnejše obleke in stanovanja, koliko več bi se jih moralo sramovati revnih idej in nazorov."                                                                                                         (Albert Einstein )

 

K pisanju tega prispevka me je spodbudilo kar nekaj zapisanih misli znanih slovenskih lovcev, ki so se v svojih razmišljanjih o problematiki v naši organizaciji dotaknili aktualne teme, to je starosti članstva naše organizacije. Starost naše organizacije, kot »problem«, je eden ključnih problemov, s katerimi se  srečujemo, še bolj pa se bomo soočali v bližnji prihodnosti.

 

Verjetno tudi ni naključje, da je bil slogan našega praznovanja 100-letnice: »Modrost za mladost!«. Iz spoznanj in zavedanj izhajata dve dejstvi: prvo je, da naše vrste pomlajujemo prepočasi, drugo pa – nekoliko bolj pereče – da za doseganje jasno opredeljenih ciljev ne najdemo (ali pa nočemo najti) dovolj mlajših, izobraženih in usposobljenih članov, ki bi bili z vso odgovornostjo pripravljeni sodelovati pri strokovnem in organizacijskem delu naše organizacije.

 

Morda je problem v tem, da je v naši organizaciji nekakšna kadrovska samozadostnost, saj človek težko razume, kam in zakaj se poskrije večina mlajših, ko je treba naložiti premog v kotel lokomotive, ki naj potegne naš vlak naprej.

 

V marsikaterem okolju (beri lovski družini) sem slišal ali so me seznanili z morda tudi vam znanimi zgodbami, ki so zapisane in izhajajo iz naših internih družinskih aktov (famoznih poslovnikov nekaterih lovskih družin), da novo sprejeti član lovske družine (kljub opravljenemu lovskemu izpitu) prvih pet let ali vsaj tri leta ne sme upleniti nobene trofejne divjadi, da so nekateri na začetku vstopa v  LD  šele  »kandidati« za pripravnike itn. … Poleg tega so znani še zelo popularni komentarji: »Glej ga, zelenca, komaj je jago povohal, pa že cele dni lazi po lovišču. Kaj misli vse pobit? Uh, ti mladi so sami streljači!« Ob takih zadevah, ki so se dogajale v preteklosti (ne bi pa rekel, da se celo morda še kje – na primer pri nas gotovo! ), se samo po sebi postavlja vprašanje: »Kaj res nismo sposobni, ne znamo ali pa nočemo prenesti modrosti na mladost?«                                     (  Vir.    Lovec, XCII. letnik, Št. 5/2009     Branko Kurnik )

 

Si sploh upate pomisliti, kaj razmišljajo mladi z diplomo v žepu. Res ima vsaka lovska družina svojo »oblast«, ki jo je v danem trenutku izvolila, jo zmore podpirati in si jo takšno tudi zasluži. Bojim pa se, da je v pre- nekaterih okoljih čakalnica tistih, ki le tiho upajo na povabilo k sodelovanju, z vsakim dnem polnejša. Ali pa: ( … imajo prednost samozadostni in povzpetniški nesposobni samo ljubi, ki vidijo le sebe? - Dejansko so najbolj problematični tisti, ki se oklepajo določenih področij dela, čeprav so popolnoma neprimerni …).

 

Pri tem bi bil krivičen do mnogih lovskih družin, kjer življenje teče nekoliko drugače, zato nikakor ne smem mimo dejstva, da pa je vseeno veliko lovskih družin z zelo naprednim delovanjem in vidnimi uspehi, ki jih dosegajo predvsem z uveljavljeno prakso. Mlajše je treba »vpreči, ker so sposobni tudi dobro vleči«. Takim družinam se ni treba bati za prihodnost LD, za njeno strokovno in pravočasno izpolnjevanje vseh obveznosti, ki nam jih država vsak dan nalaga vse več; pa še lepo se razumejo med seboj.

 

»Zadnjič sem na obvezni pristrelitvi pušk risanic vprašal lovskega prijatelja, ki jih ima čez šestdeset,

zakaj zase ni izkoristil možnosti pristrelitve na skrajšano razdaljo, do katere je upravičen zaradi starosti. Pa mi je odgovoril: »Veš, ko ne bom več sposoben zadeti v tarčo na razdaljo 100 m, tudi srnjaka ne bom več lovil; saj to ni edino lepo v jagi, je še veliko lepših reči.« Ni kaj dodati, spoštovani lovski prijatelj, kot le to, da je tako mislečih žal premalo!  ( Vir. Lovec, 232 XCII. letnik, øt. 5/2009 Branko Kurnik ).

 

Vse spoštovanje do zgodovine, predvsem pa do velikih spoštovanih osebnosti slovenskega lovstva. Toda verjetno ni najprimerneje in najbolj pošteno, da se nenehno sklicujemo na velike dosežke in delo v minulih sto letih. Predvsem ni primerno zato, ker ob tem pozabljamo na našo prihodnost. Priznati si moramo, da smo ob vseh uspehih v preteklosti nekako pozabili na čas, ki mineva, ki ga živimo in terja tudi spremembe v naši organiziranosti pa tudi pri vsakdanjem opravljanju našega poslanstva. Čas, v katerem živimo, »teče veliko hitreje«, zato družbene razmere terjajo tudi »hitrejšo hojo«. Če nam ne uspe hoditi vzporedno s časom, je lahko zgodba o naši učinkoviti, strokovni, predvsem pa največji slovenski naravovarstveni organizaciji kaj hitro končana. Nova zakonodaja nam nalaga vedno nove in odgovornejše naloge, ki jim bomo kos le z veliko znanja in hitrim odzivanjem. Za to pa je potrebna sodobna organiziranost naše organizacije, predvsem so potrebni kadri z veliko znanja in pripravljenostjo izpostaviti se za nekaj. In kaj naj bi to bilo? Prepričanje in ponos, da sem lovec in da za svojo stanovsko organizacijo, ki jo imam rad, lahko s svojim delom prispevam

nekaj dobrega, če posebno, če je ta prispevek v tej organizaciji tudi cenjen.

 

V vsej tej naglici in vsem potrebnem strokovnem pristopu pa ne zapostavljajmo dejstva, da smo ljudje in naše društvo nosi  ime lovska družina. Kot sem že povedal v prejšnjih  prispevkih: Vivere tota vita discendum est.  -  "Človek se uči do smrti."  –  Verba docent, exempla trahunt. – ( "Besede učijo, zgledi vlečejo." Ljudje, naši medsebojni odnosi, izobraževanje, vzpodbujanje, psiho klima v kateri živimo in delamo, vse to, kar vidimo in srečujemo vsak dan (pa se večina nas tega niti ne zaveda), je sol življenja. Življenje je multidimenzionalni vektorski prostor, v katerem počutje igra eno najpomembnejših vlog.

 

Prav neverjetno je, koliko imamo vsi vsak dan opraviti z ljudmi, pa tako malo vemo, kako je z njimi treba ravnati. K temu nedvomno prispevata tempo in način življenja, ki ga živimo. Naš šolski in politični sistem nas učita pehanja za denarjem veliko bolj, kot tega, da bi znali prisluhniti drug drugemu. Čeprav nas večina sanja o bogastvu, naj povem, kar je že davno ugotovil filozof Seneka v pismih svojemu prijatelju Lucilu: »Če želiš človeka napraviti bogatega, mu ne daj še več denarja, ampak ga nauči skromnosti'' ).    

 

»Stati inu obstati« so besede Primoža Trubarja, očeta slovenskega jezika; besede, ki so zaznamovale slovenski narod skozi njegovo zgodovino. Dandanes mladi pač razmišljajo povsem drugače, v današnjih razmerah jim je gotovo najpomembnejše preživetje. Toda vse dosedanje revolucije so slonele na mladih. Ampak, saj vemo, da se zgodovina podcenjevanja mladih in medgeneracijskih odnosov ponavlja že stoletja. Vseeno pa ne pozabimo, da rek »na mladih svet stoji«, ni le zgolj prazna fraza!

 

Kot član Lovske družine Logatec  na zaključku  dodajam še misel Rudija Kerševana: »Človek se od narave nerad uči. Morda se bo moral, ko ga bo narava izučila«.            LOVCI SMO VARUHI NARAVE !

 

 

                                                                                                                        Čedomir Miro Vučič

Oglejte si tudi