Pred časom me je prijetno presenetila vsebina revije Lovec. Prispevek Milana Tepeja Približajmo lovsko kulturo in naše kulturno-umetniško ustvarjanje tudi širši javnosti (izjemno pomembna promocija lovstva!). Zgodba lovčeve žene, prispevek gospe Polone Vec (pomembno področje slovenskega lovstva – literatura – Zlatorogova knjižnica; ponos slovenskega lovstva). Še posebno pa me je pritegnil prispevek dr. Marjana Toša Namesto komentarja. Spoštovani avtor, dovolite, da citiram uvod in zaključek vašega prispevka: »Ne bom zapisal nič novega, če ponovim, da si našo javno podobo ustvarjamo sami. Takšno in drugačno, v zadnjih letih vse bolj celovito in resnično. In tako nas sprejema tudi kritična javnost, ki ne spregleda drobnih pripetljajev, ki se dogajajo na terenu. Pozitivnih in negativnih, le da je slednjih po navadi več in so še vedno izdelek naše majhnosti in tudi slabega vodenja. To pa je že posledica znanih pojavov, da v mnogih okoljih najbolj usposobljeni in sposobni nočejo več prevzemati najodgovornejših funkcij v lovskih organizacijah. Tudi sam sem med njimi, saj sem se v preteklosti soočal z množico nesmislov in neumnosti, ki se vedno znova porajajo v glavah posameznikov, ki vedo vse o vsem in so edini poklicani za reševanje lovske prihodnosti.« Menim, da glede tega gori lovstvu rdeč alarm. In naj se zamislijo predvsem tisti, ki jim je zaupano delo z mladimi. Zavedati se je treba, da je delo z mladimi izjemno odgovorna naloga. Terja izjemno veliko kreativnosti, pedagoške strokovnosti in še bi lahko našteval. Ne bom se spuščal v podrobnosti. Opozarjam le, da se glede tega dela premalo, če pa že, po moje na nestrokoven način. Karte Črni Peter, na primer, ne sodijo v nobene šole, še v otroške vrtce ne. Groza! Najbolje, da bi poleg kart priložili še majhno stekleničko jagermeistra. (Sicer je igra Črni Peter čudovita stvaritev, vendar popolnoma neprimerna v tem primeru.) Ko nam le uspe pridobiti podmladek za pripravnike, sem zasledil primere, da naš strokovno usposobljeni kader, ki jih vabi, obenem kandidatom onemogoča vstop na vse mogoče neumne načine. Tu nastane drugi korak: že tako težko pridobljene člane pripraviti in usposobiti v prave lovce z vsemi moralnimi in etičnimi načeli, ki bodo v ponos zeleni bratovščini. Veliko sredstev in dela vlagamo v izobraževanje, pa kljub temu ne vidim pravih rezultatov. Kot je v prispevku omenil dr. Marjan Toš: »Ali se res kreativni in sposobni ne vključujejo v procese? Ali imajo prednost samozadostni in povzpetniški nesposobni samoljubi, ki vidijo le sebe?« Morda gredo s tem celo preko morbidne lastne frustracije. Žal veselje do posluha ne zadošča za sodelovanje v kakovostnem pevskem zboru. Da zbor zazveni, je treba posluh vseh pevcev izostriti in je brezpogojen, zborovodja pa mora biti strokovno usposobljen, sicer lahko naredi več škode kot koristi. Torej je potrebna velika previdnost, komu in zakaj zaupamo določeno funkcijo. Dejansko so najbolj problematični tisti, ki se oklepajo določenih področij dela, čeprav so popolnoma neprimerni. Naj zaključim: previdno na teh področjih! Lovstvo na Slovenskem je na zavidljivi ravni in naj tako tudi ostane. Predvsem ali tudi zato, ker lovska realnost ni le črno-bela, pač pa tudi belo-rdeča. In ravno zardevanje je lahko znamenje, da se nekdo čuti rahlo krivega in morda celo – odgovornega.«                                                                                                                       Čedomir Miro Vučič