V petek, 8.oktobra 2021 pod večer smo se v organizaciji Društva likovnikov Logatec in na pobudo bližnjih sorodnikov zbrali v STEKLENI GALERIJI LOGATEC na odprtju posthumne razstave roka Simšiča.

Roka Simšiča je kot občasnega sopotnika skozi zadnej obdobje njegovega življenja popisal in predstavil Tine Škrlj Jakomin. Med drugim je povedal:Roka sem spoznal v njegovih zadnjih letih in kakor sem slišal, je bil Rok večino svojega življenja skromen, zadržan človek, z naravo pragmatičnega in neposrednega duha. V zadnjih letih se je spremenil v človeka, ki je želel prekositi svoje omejitve, zaslepljene poglede na svet in sebe, odstraniti zasajene predsodke in navade, ki jih je nevede pobiral iz bližnje in dalnje okolice. Kar nekaj teh mu je uspelo premagati in pustiti za seboj, nekatere pa so ga tako kot mnoge izmed nas, zopet ujele. Navada je železna srajca pravijo. Toda Rok je bil borec duha do zadnjega.

Prav verjetno bi ga lahko zato opisali kot družbeno introvertiranega toda po daljšem druženju z njim bi ugotovili, da ga poznajo mnogi ljudje različnih značajev prihajajoč iz različnih okolij in da je pravzaprav zelo aktivna ter dostopna oseba z ogromno energije ter visokim pragom vzdržljivosti. Morda že pregovorno, je taka skromnost združena z vztrajnostjo in dobrim opazovanjem, pravi katalizator za hitro in učinkovito učenje veščin, najsi bo to tisto čemur pravimo danes umetnost ali pa naj bo to le delo, služenje, če smo sploh upravičeni to dvoje še ločevati.

Rok je rad preživljal čas v naravi in to na zelo neposreden način, tako da jo je slikal, v njej meditiral, se kopal na divjih obronkih voda in spal, kjerkoli se je njegovo telo dobro počutilo in potrebovalo počitek. Tako kot je bil on talentiran, včasih hudomušen včasih blag in graciozen, pozoren do drugih, tako je znala narava skozi njegove oči in roke upodobiti samo sebe še enkrat skozi različne materiale kot so papir, keramika, barve, strune... Navsezadnje je umetnost vedno umetno ustvarjena, tu se tisto čemur pravimo vesolje, narava, celota uma in materije ponovita še enkrat skozi človeka kot delavca in njegova materialna dela, ki nosijo duha enega in drugega.

Zaradi stanja uma, ki jih je Rok odkrival in luščil z meditiranjem, so nekatere kiparske podobe in nekatere slike malce odmaknjene od tistega kar bi pričakovali od tako stvarnega, pragmatičnega človeka. Tudi nanj so vplivale slike, sile in koncepti uma, informacije, ki se manifestirajo in širijo po planetu z izredno hitrostjo in učinkovitostjo. Toda tudi najbolj trda skala in najtrši um na gori postane sčasoma kamenje, drobir, mivka in prah, če se le ta pusti dovolj pogostokrat okrušiti, zdrobiti pod podplati tako da na koncu ostane od nje le komaj zaznaven delec vesolja, delček teh materialnih, težkih sanj atoma. Rok je bil samouk, imel je nekaj online vzornikov in od njih se je učil tehnike, vadil in delal je v samoti.

Ljudje bi ga opisali kot človeka z velikim srcem, človeka ki s svojo pristno humanostjo izstopa in navdihuje tiste katerim je bila ta vzeta. Vedno je imel za povedat veliko zgodb in prigod iz svojega pestrega življenja. V zadnjih letih je veliko potoval in prostovoljno služil v različnih panogah ne da bi za svoje delo zahteval karkoli v zameno... ter se počasi razkrival kot ustvarjalec, kreator.

Likovna kritičarka in umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn, je podrobnejše ovrednotila in predstavila Rokovo likovno ustvarjanje in med drugim povedala: Razstava Roka Simšiča ni le spomin nanj, ampak predstavlja odkritje njegovega likovnega sveta. Ta je bil do sedaj neznanka, saj so zanj vedeli le njegovi domači. Razstava dokazuje, kako predano in vztrajno ga je gradil, s kako različnimi tehnikami se je ukvarjal ter izbiral heterogene likovno-vizualne načine in pristope, kako raznolik motivni nabor je negoval in kako različne interpretativne sloge je ubiral.

Razstavljena dela predstavljajo le del njegovih ustvrjalnih prizadevanj. Številna je namreč podaril ali pa so ostala na različnih lokacijah, kjer jih je naredil in niso  prenosljiva (vgrajena so v stene in podobno …). Nekatera so dokumentirana s fotografskim medijem in preko njega prisotna tudi na razstavi.

Likovna dela lahko razdelimo na tridimenzionalna in dvodimenzionalna oziroma na kiparska in slikarska. Slikarska pripadajo tehnikam akvarela, akrila, olja, pa tudi mešani tehniki v kombinaciji akvarel in grafit (svinčnik). Zanimivo je tudi drevo, uresničeno v eksperimentalni kombinaciji akrilne barve in s propenom modeliranega debla.

V kiparskem mediju si je za material izražanja izbral glino. Avtor pa se je preizkušal tudi v mozaiku.

Predstavljena dela so nastajala v obdobju šestih let. Avtor z njimi dokazuje posebno ljubezen do ustvarjanja pa tudi vedoželjnost. V njihovi raznolikosti se izraža moč avtorjevega talenta pa tudi osebna studiozna naravnanost, saj si je postavljal različne izzive in vselej sam iskal znanja za njihovo uresničitev. Vsaka tehnika ima namreč svoje zakonitosti in zahteva tudi tehnološka znanja. Čeprav je že od malega rad risal, ni bil nikoli vključen v likovno izobraževanje, niti preko mentorjev. Bil je popoln samouk.

Kronološko gledano so najprej začele nastajati kiparske stvaritve. Glina se je voljno podrejala njegovim prstom. Natančno in skrbno modelacijo je opiral na realistični slog. Zanimal ga je človeški lik, tako v doprsni kot celopostavni upodobitvi. Med deli izstopa tudi roka. K njeni modelaciji je pristopil na studiozen način. Vse ostale figure so povezane z Rokovimi duhovnimi zanimanji, z indijsko filozofijo, hari krišna religiozno usmeritvijo in s posameznimi meditativnimi držami. Utelešenje posameznih figur sledi zakonitostim klasičnih figuralnih kanonov, uresničenih v za nas neklasičnem naboru figur, njihovih drž in stanj. Meditativne poze, v katerih jih je upodabljal ter posebna božanstva (šesteroroka …) so zahtevala veliko poglobljenega dela. Avtor je bil pri tem dosleden, discipliniran in je uspešno realiziral še tako zahteven figuralni lik oz. njegovo držo, ki je zahtevala anatomska vedenja in zakonitosti kontrapostra. Dela odlikujejo perfekcionistično obdelane površine ter skrb za številne detajle, uresničene s filigransko senzibiliteto. Vsa kiparska dela presenečajo s svojo volumetričnostjo, nazornostjo, sofisticirano izvedbo, z oblikovno dovršenostjo tako v celoti kot v fragmentu. Morda so mu pri tem pomagale tudi poklicne izkušnje pečarja. Iz keramičnih ploščic je naredil tudi nekaj mozaikov. Tesere zanje je nalomil oz. oblikoval sam. Pestrost oblik in barv pa je sestavil v vsebinsko določljiv motiv.

Iz gline je oblikoval tudi kolo, ki je vgrajeno v steno in se nahaja v Angliji.

Nato ga je ustvarjalna pot vodila v slikarski medij. Najprej k duhovnim temam. Tu je nastal sklop abstraktnih slik, v katerih nastopajo močne, intenzivne barve v dialogu s črno. Slike ne prinašajo nikakršnih asociacij na predmetno stvarnost. V omenjenem izbranem koloritu pa so nastale tudi upodobitve boginje v meditativni drži. Artikulacija premore ploskoven pristop z močno obrisno konturo. Vertikalna razporeditev čakr po telesu, figuro dodatno pojasnjuje.

Sledi sklop slik, v katerih je avtor izrazil občudovanje narave, njeno lepoto, dovršenost in usklajenost. Naravo upodablja kot samostojno, neodvisno temo. Še posebej rad se orientira na opazovanje in upodabljanje drevesnih debel, v naravnih krajinskih izsekih pa so mu pomembne tudi gore, skalnate površine, na katere polaga barve kot bi polagal kamnite sklade, in velikokrat je prisotna tudi voda. Pogosto poglede sestavlja pot, preko katere je prostorska iluzija še toliko bolj izražena.

Naravo prenaša na slikovno površino na dosleden, minuciozen način. Obvezujoča zvestoba do videnega razkriva njegov občutek za realistično podajanje stvarnosti. Predan je tradicionalnim slikarskim prvinam. Izrazna moč barve, ujete v premišljeno pozicionirane poteze, ter občutena barvna in svetlobna stopnjevanja so slikarjeva moč, s katero opisuje in pripoveduje. Vsaka poteza čopiča je odločujoča, je nosilka podobotvornosti. Nešteto je drobnih intervencij na slikarsko platno, umirjenim potezam pa avtor pridružuje tudi temperamentnejše.

Likovni objekti kot so gore, drevesa, vode prinašajo neposreden prenos stvarnosti. Slikarjev čopič zajema iz bogate naravo posnemajoče palete. Z njo sledi barvnim danostim prostora in časa, in s tem specifiki vegetacije, geografskim danostim in atmosferi. Osebni koloristični naglas se kaže v nekoliko temačnih tonih. Z barvo poglablja površino slikovne ploskve in vzpostavlja prostorsko iluzijo.

Tovrstne slike kljub verističnemu prenosu premorejo kanček dramske napetosti.

Me upodobitvami narave pa so tudi take, ki izstopajo po svoji poetičnosti in premorejo celo romantičen naglas. Poteza v njih je drobna, oblike so mehke, barve harmonično uglašene. Vse to pričara vzdušje, ki je idilično.

Avtor se je preizkušal tudi v oljni slikarski tehniki, in sicer s povsem lazurnimi nanosi, v katerih je razgalil tudi strukturo slikovne podlage, ki zanimivo sooblikuje njegove slikarske celote. Tovrstna dela bi lahko poimenovali slike barv, prostora, svetlobe in ozračja (Turnerjevski pridih). Kljub svetlobi, ki jo je zaznati nekje v daljavi, je kar nekaj tovrstnih del ujetih v mračno svetlobo in premorejo tudi žlahtne sfumature.

Umirjenost prinašajo tudi njegovi akvareli. So pretežno ubrani na krajinsko tematiko, med njimi pa tudi taki, ki dajejo pomembno vlogo arhitekturi, ki pripada angleškemu okolju.

Če je bil Rok Simšič najbolj poznan po svojem BMX-u in adrenalinskih vožnjah z njim, ga na sliki na papirju, ustvarjeni v kombinaciji akvarel in svinčnik, prepoznamo v eni izmed svojih drznih akcij. A tu je tudi dokaz o njegovih slikarskih veščinah, o katerih spregovorita tako avtoportretna podoba kot arhitektura. Slika je tonsko naslikana, a zgovorna in slikovita.

Danes Roka Simšiča spoznavamo v tistem, kar nam je bilo neznano, kar je bilo skrito našim očem. Spoznavamo, da je ob kolesu imel še eno pomembno pot. Ta ga je vodila v likovni svet. Tam je pustil dragocene ustvarjalne sledi in tudi zaradi njih ostaja med nami.

Kulturni dogodek bo popestren z nastopom skupine

» Lukavi Luka in Šmentane muhe«, ki je Roku na čast izvedla pravi mali koncert rahlo hudomušnih in vsem znanih ljudskih pesmi.

Odprtje razstave je počastil s svojo prisotnostjo župan Berto Menard, ki je posebej izpostavil energijo, ki jo izžareva predstavljena razstava in ki nam daje misliti, da marsikaj vemo, veliko pa se moramo preko pridnosti in zavzetosti tudi še sami naučiti.

Vse skupaj zbrane je v imenu Rokove družine pozdravila Rokova sestra Anja Sišič Polo, ki  se lepo zahvalila za pozornost, ki so jo vsi namenili njenemu bratu. Seveda lahko pridodam, da brez Rokove mame Marije nebi bilo razstave, saj me je prav ona prva prepoznala in se zavedla Rokovih talentov.

Kot je že tradicionalno v navadi je celotno prireditev lepo peljal in usmerjal predsednik Društva likovnikov Logatec  Janez Ovsec. Vsekakor zaslužen za celokupno izvedbo razstave.

Razstava bo na ogled vsak dan v času delovanja Športne dvorane, vse do 30. novembra 2021.