Silvester Bajc ustvarjalna dejanja uresničuje v mozaiku, v tej posebni umetniški disciplini.

Mozaik je tehnika likovnega ustvarjanja, ki spada med stensko slikarstvo. Ima dolgo zgodovino, saj so mozaik poznali že Sumerci, Maji, Egipčani, kasneje Grki in Rimljani in seveda Bizantinci. Svoj razcvet je doživel v okviru starokrščanske umetnosti, ko so najpomembnejšo vlogo odigrali mozaiki iz Ravenne. Klasične oblike stenskega slikarstva so v 13. stoletju mozaik potisnile na obrobje. V zelo majhni meri, in sicer bolj kot »kvazi« mozaik oz. od umetniškega tehnično veliko manj zahtevno variacijo, so začeli oživljati v 19. in 20. stoletju. Pri nas se mu posvečajo zelo redki likovni ustvarjalci, in to predvsem v sodobnejših oblikah. Svetovna prestolnica mozaika, Ravenna, pa še vedno živi in utripa za tovrstno umetnost.

Silvester Bajc je izoblikoval izvirno, avtorsko samosvoje in likovno dovršeno mozaično ustvarjanje. Čeprav so njegovi mozaiki prenosljivi in imajo značaj slikarskih kompozicij ter so kreirani kot lastna variacija na znane tehnično-tehnološke postopke t. i. direktne tehnike na začasno osnovo, jih odlikuje tehnično zahteven ustvarjalni proces, dolgotrajno, precizno, rafinirano delo v polju mozaične podobe ter izostren likovno-estetski občutek. Mozaike ustvarja z lastnim znanjem, s tehničnimi izkušnjami, s potrpežljivostjo in popolno predanostjo umetniškemu delu, z ljubeznijo do mozaične tehnike in s posebno afiniteto do izbranih motivov. Avtor ideje črpa iz subtilne percepcije prostora in časa ter jim daje intimno avtonomnost, saj jih preplavlja s poezijo čutnosti in čustvenosti pa tudi sporočilnosti. Pri tem uresničuje inovativnost in domiselnost ter razpira široka in hkrati poglobljena likovna zanimanja.

Njegov motivni svet pripada Idriji, rodnemu in življenjskemu prostoru. S trdnimi delci  ustvarja prefinjene stvaritve, v katerih zaživijo posebnosti in atributi kraja, med katerimi ima svoje najdragocenejše mesto idrijska čipka. Ta je prisotna na različne načine, saj jo avtor ne prezentira le kot vzorec estetske popolnosti, ampak kot tak lahko postane celo cvet v vazi ali list na drevesu. Zavezanost čipki in njeni tradiciji se razkriva skozi avtorjevo izjemno idejno iskrivost. A čipka v njegovih domiselnih kompozicijah vedno, kljub specifični tehniki, ohranja svoje značilnosti in posebnosti. Čeprav Silvester Bajc ne ustvarja s fino nitjo sukanca, ampak z najrazličnejšimi oblikami koščkov in celo drobcev keramičnih ploščic in kockic, ohranja njeno žlahtnost, nežnost, finost in  estetsko popolnost. Fragmenti se podrejajo zastavljenemu konceptu in iz njih avtor ustvarja najrazličnejše vzorce, in to tako tehnično precizne, filigransko dovršene in minuciozne, kot če bi risal vzorce oz. papirce ali klekljal z nitjo. Avtor je namreč v povsem drugačni tehniki našel popoln ekvivalent za njeno uresničitev.

Poleg ustvarjalnega poklona idrijski čipki neguje tudi druge motive, vezane na bogato zgodovino kraja in tako celotno njegovo umetniško delovanje poteka v duhu  domačega »genius loci«. Prisega tudi na veristično podano stvarnost, v kateri so pogosto prisotne kompozicije s cvetjem, pa drevesa ali celo nekoliko abstraktne podobe. Mozaične podobe naglašuje s svojimi videnji, doživljanji in z intimnimi čutenji, tako motiva kot materiala, na katerem temelji njegovo snovanje.

V klasičnem mozaiku se kamenčki, ki so gradniki kompozicij, imenujejo tesere. Silvester Bajc gradnike oblikuje sam, in sicer z lomljenjem, drobljenjem, rezanjem, skratka pod fizičnim pritiskom ob pomoči klešč in kladiv iz keramičnih ploščic ustvarja fragmentalne oblike, ki jih polaga v zasnovo svoje mozaične slike. Podlago zanje predstavljajo vezane lesene plošče ali pa ojačena slikarska platna. Za pritrjevanje uporablja lepilo. Njegova dela so kompozicijsko premišljena, v njih pa je vsak fragment ključen nosilec podobotvornosti, in sicer s svojim materialnim karakterjem, z obliko, barvo in teksturo, hkrati pa je soodvisen od celote.

Čeprav so danes keramične ploščice najrazličnejših barv, vzorcev in tekstur, pa avtorjeva temeljna paleta sledi globlje pomenljivemu, simbolnemu naboru, z nepogrešljivimi rdečo, črno, belo ali pa pastelno peščeno. Seveda se z umeščanjem njegovega osrednjega motiva čipke v nove kontekste, širi tudi barvna paleta, pri tem pa avtor komunicira z naravo posnemajočimi vrednostmi ter prisega na močne, žive tone. Barve njegovih gradnikov so monokromne, saj slikovitost in barvitost dosega s kombinacijami tako barv, kot tudi oblik. Pri barvnem komponiranju vselej stremi po uravnoteženem dialogu in harmonični ubranosti.

V podobi vsekakor nimajo zanemarljive vloge prostori med posameznimi koščki. To so medprostori (v mozaiku imenovani intersticiji), ki so različni, ubrani v ritmiko, ki ne daje občutka hladne geometrijske razparceliranosti, ampak učinkuje revitalizacijsko. Razgibajo površino in pripomorejo k sooblikovanju celotne podobe. So kot risarska sled, s katero ustvarja armaturo in posebno vezno konturo, pa tudi bolj ali manj geometrijske vzorce, podrejene keramičnim fragmentom.  Avtor namreč medprostore zapolnjuje s fugirno maso. Včasih uporabi diskretno, nevtralno učinkujočo, skladno z barvno zasnovo posameznega dela mozaične ploskve. Pretežno pa se odloča za črno ali belo in tako poudari oziroma nameni posebno vlogo risbi, temu elementarnemu likovnemu izrazilu, ki nato v njegovih kreacijah prevzema različne vloge. Barva fugirne mase vsekakor vpliva tudi na občutenje barvnih vrednosti keramičnih koščkov, ki so ob njej.

Pri sestavljanju je mozaicist discipliniran, potrpežljiv in natančen. Pri tem ga vodijo realistične tematske smernice in s komponiranjem dosega vsebinsko zgovornost in nazornost. Kljub težnji po prepoznavnosti pa se mora posluževati določenih poenostavljanj, mestoma celo abstrahiranj, ki so pogojena s samo tehniko izvedbe, njenimi zahtevami, pa tudi omejitvami.

Silvester Bajc vselej znova dokazuje, da mu izhodišče v stari likovni disciplini odpira nova ustvarjalna obzorja. Avtorsko občuteni naglasi in njemu lastne recepture dajejo njegovim mozaikom prepoznavnost in moč. Napredek ni le v naprednosti, temveč tudi v napredovanju. Prav slednje ga vodi do ustvarjanja artefaktov, ki povezujejo preteklost s sedanjostjo, Idrijo in njene značilnosti pa razkrivajo skozi občutljiv avtorski pogled in minuciozno izvedbo.

Mozaiki Silvestra Bajca so drugačni, so (p)osebni. Ko se srečamo z njimi spoznamo njihovo sodobno, predvsem pa avtorsko svojstveno podobo, ki ne fascinira z nič manjšo močjo kot tista iz umetnostnozgodovinske zakladnice.

Anamarija Stibilj Šajn