Sem še to, kar sem bil: vedno iščoči.

Bom hotel biti to, kar naj bi bil: nikoli najdeni.

Ne boste me ulovili.

Suhadolska hosta je blodnjak,

griča nad njo varna varuha: skrij se pod nama!

Lisičji brlogi dobro razgledišče.

Nazadnje se lahko skrijem še v meglo,

nabrekajočo ob Pšati,

ali v zarjo,

vznikajočo nad Dobravo, kjer se ljubimci tešijo na prsih skomin,

vedno željni materinega mleka in ne tolažbe vaških deklin,

ko je morala mati žeti ječmen, pšenico, rž, ajdo, proso,

oče je priganjal konje do onemoglosti:

Got! Bistagar! Gi bje Ričo! Ej ga!

Trpeli smo vsi.

Komaj prišli do sape na koncu nikdar zadosti globoko preoranih njiv,

neskončno dolge njive pšenice s stotinami snopov,

na podih, kjer smo mlatili v trdo noč,

za njimi prvič segli dekletom pod krilo,

če bi pod bluzo, bi jih dobili za uh.

Kdo bo prižgal svečko na Lukovem grobu, ki  gleda vse to?

Raznosi veter, kar je ostalo!

Bisaga spomina je polna,

Kancilja pa tudi,

šank nas rešuje, prsata točajka za njim,

in pot v meglo,

kjer je vse nedoločno,

obenem pa skrito;

s Klemenovo palico je mogoče naprej.

S stoletnim izkustvom

in novoveško bajalico podkožja,

ki ti pokaže navzgor ali navzdol,

ko ne najdeš več poti do sebe,

ti je niti pesnik Pibernik ne more odkriti

in kartograf Selan izrisati;

varuhi Pšate pa jo vedo.

Vse je v odtekanju.

Približek je največja prevara.

Ženska takoj za njim.

Ona to dobro ve, on pa nikoli.

Zato ne hiti za njo.

Raje se predaj Pšati in njenim skrivnostim.

Uteči ti ni več mogoče, skriti se tudi ne.

Tu zakoplji spomine.

Tu zaživi na novo.

Tu odsanjaj svoj sen.