Ker je Marku ostalo še veliko v omenjeni knjigi neobjavljenih dokumentarnih fotografij, se je z ženo Angelco odločil, da v samozaložbi izdata novo knjigo samo o potovanju v Zahodno Papuo. Naslovila sta jo PAPUA, Kanibalizem v gorskem svetu ni izključen, izšla pa je letos z denarno podporo komendske občine.
Knjigo sestavljata dva dela. Prvi nosi naslov Vsebinski opis Zahodne Papue (strani 10 do 29), drugi pa Slike gorske Zahodne Papue (strani 30 do 182). Strani 183 in 184 prinašata fotografije udeležencev odprave. Na začetku knjige sta biografiji svetovnih popotnikov zakoncev Žerovnik.
Že opis obiskane dežele, ljudi, krajev, njihovih navad, predvsem pa zelo napornega in nevarnega petdnevnega trekinga, je tako zanimiv, da bralca vse bolj vleče k branju; knjige ne odložiš, dokler je ne prebereš. Ko to narediš, se posvetiš fotografijam, ki zelo jasno, nazorno in zgovorno ilustrirajo, kaj vse so pohodniki doživeli. Kdo bi na tihem ali celo na glas rekel: Ali ste bili nori, da ste se v to podali? Malo »nori« res zaradi zelo nevarnih poti, bolezni kolere, ki je takrat razsajala, je za njo zbolel celo eden izmed nosačev, hoje po skorajšnji divjini, po visečih in gugajočih se »mostovih« prek deročih rek, stenic in druge »golazni« v prenočiščih, spanja na golih tleh …
K sreči niso naleteli na ljudožerce (beli človek jim ne tekne), ki so morebiti še kje v divjini. Tudi ne na misijonarje, ki so poskušali »spreobrniti« domorodce. Ti še vedno verjamejo v duhove (animizem). So zelo kruti, saj če se rodita dvojčka, enega od otrok vržejo v reko, pa tudi otroka, ki ponevedoma zaide v svet prostor, saj to pomeni nesrečo za pleme.
Od pohodnikov se ni nobenemu nič hudega zgodilo, ni resneje zbolel (pomagali so si z žgano pijačo od doma), bolnim domačinom pa je pomagala »mama doktor« v osebi dr. Angelce Žerovnik, ki je imela s seboj razna zdravila. Ker teh tam sploh ni, tudi ne medicinske sestre, kaj šele zdravnika, so ta zdravila čudežno učinkovala.
Knjiga zakoncev Žerovnik je dragocen prispevek k publikacijam svetovnih popotnikov, najprej pa vodnik in obenem stvarilo tistim, ki nameravajo obiskati Zahodno Papuo. Najprej, da morajo biti za to pot dobro fizično pripravljeni (popotniki so prej hodili po hribih, da so si nabrali potrebno kondicijo), telesno in duševno zdravi, da bodo kos vsem naporom in tudi neprijetnim doživetjem, predvsem pa pogumni. Če tega ni, je bolje ostati doma in brati knjigo zakoncev Žerovnik.
Pustolovščino, da je kaj, uživati v njej, pa tudi spoznavati tako nam oddaljen svet, kot je Zahodna Papua s skoraj 5000 metrov visoko goro, enim najbogatejših rudnikov zlata na svetu. Daleč od civilizacije, a ne brez religije, kjer je največje bogastvo prašiček, od sadov zemlje pa sladki krompir, so si starejši moški, razočarani v ljubezni, žene pa, če jim je umrl mož, s kamnito sekiro odsekali dele prstov do členkov, hodijo večinoma gole do pasu, ali oblečene v kakšne razcapane umazane obleke, moški pa goli s to razliko, da imajo penis v kotekah (posušenih podolgovatih bučkah).
Na poljih delajo le ženske, moški pa jih stražijo, da jim jih ne bi, če so mlade, kdo ukradel, kajti v deželi je še vedno mnogoženstvo.
Dogaja se celo, da ženska po porodu z enim seskom doji otroka, z drugim pa pita prašička.
Ljudje živijo še vedno na robu kamene dobe, spijo v lesenih in s slamo kritih kočah, ne marajo tujcev pa tudi ne članov drugega plemena, se spopadajo drug z drugim za preživetje.
Moški pri prašiču pojedo dušeno meso, ženske in otroci pa obirajo kosti.
Vse to in drugo boste prebrali v knjigi zakoncev Žerovnik. Le pogumno jo vzemite v roke in bodite hvaležni, da živite v kultivirani Sloveniji. Kdaj pa je dobro in tudi prav, da nam kdo pove, kako je na robu civilizacije oz. onkraj nje.
Jožef Pavlič
