Med tistimi komendskimi občani, ki so letos že praznovali 90. rojstni dan, je tudi Boštjan Korbar, Slanovčev s Klanca pri Komendi. Visok življenjski jubilej je učakal 31. marca. Še vedno je čil in kar dobrega zdravja, predvsem pa, kar je še posebej dragoceno, spomina. K njemu sem prišel, da bi mi povedal, kako je bilo ime in kako se je pisal nekdanji komendski pritrkovalec, kateremu so pravili: Gmajnarjev Johim. Takoj je vedel: Joahim Jenko. Pa tudi, da je, ko se je ponoči vračal domov, utonil v močno narasli reki Pšati v bližini svojega doma.

Od tega tragičnega dogodka sva prešla na Boštjanovo sila zanimivo življenjsko zgodbo, zlasti pa njegovega očeta, prav tako Boštjana. Kot številne Slovence, so tudi Boštjanovega očeta nemški okupatorji med drugo svetovno vojno mobilizirali v »Wehrmacht«. Poslali so ga na fronto na Poljsko. Tam je med borbo čisto blizu njega eksplodirala granata. Bil je ves krvav. Posebej po delu trebuha in nogi, kamor so se zapičili številni drobci razletele granate. Takšen je ležal na tleh, prepuščen sam sebi. Bolničarji so že naredili križ čezenj, ga sploh niso pobrali. Menili so, da mu ni pomoči. Ta pa je, za čuda, prišla od muh, ki so se pasle na njegovih ranah, jih je bilo vse polno. Ko so se nasitile, so izlegle ličinke. Te so snedle že nagnito meso in ga tako rešile gotove smrti.

Rane so se mu zacelile, vendar je kljub temu po koncu vojne prišel močno izčrpan, na pol invalid. Kmetijo je moral, čeprav je bil star komaj 14 let, prevzeti sin Boštjan, kajti oče ni bil sposoben opravljati težka kmečka dela. Zelo jim je prišla prav kobilica, ki je, izgubljena, tavala naokrog brez lastnika, kajti prej so orali in vozili s kravami.  

Oče Boštjan je postal daleč naokrog znan ne le po tem, da je rezal prašičke, marveč jih je predvsem reševal, če jih je pohodila ali poležala svinja. Rešil jih je na stotine in sicer tako, da je naredil trojne obloge okrog ranjenega mesta. Tudi če so jim že čreva pogledala ven, je znal pravilno ukrepati. Vsi so se mu čudili, kako je to zmogel in znal, a oče Boštjan je to obvladal, bil pravi prašičji »kirurg«.

Sin Boštjan je ob tako sposobnem očetu dobro kmetoval, dokupoval zemljo (veliko jo je že oče), tako da je iz nekdanje srednje kmetije nastal pravi grunt. Kar je še posebej zanimivo, nobena njihova njiva ni bila od hiše oddaljena več kot sto metrov. Danes Slanovčevi ne kmetujejo več, Boštjanov sin, prav tako Boštjan, je v službi, tako da jim ni preostalo drugega, kot da so zemljo dali v najem.

Devetdesetletni Boštjan mi je zaupal, zakaj je bil tako uspešen kot kmet. Od nekega Holandčana je dobil zelo okusen, predvsem pa nov semenski krompir, ko so bile v Sloveniji še stare sorte. Šinilo mu je v glavo, da bi poskusil s prodajo v sami Ljubljani na tržnici pri Mesarskem mostu. Uspel je. Ljubljančanom, predvsem pa Ljubljančankam, je močno teknil njegov krompir, se je hitro širil dober glas o kmetu s Klanca od ene do druge, da velja pri njem kupiti krompir. Tega je potem vozil s konjem in posebej prirejenim vozom v Ljubljano. To še ni bilo tako težko, saj je konj pridno vlekel voz; najteže je bilo, ker je moral Boštjan kupcem znositi ves krompir v klet. Ker je bil močan, je tudi to zmogel. Saj se je tudi splačalo.

Z Boštjanom sva obudila še druge spomine. Ko sem ga povprašal, kje je žena, so se mu zalesketale solze v očeh, kajti že dolgo je od tega, ko mu je umrla. Ženo, Ivanka ji je bilo ime, je imel zelo rad, jo močno pogreša. Doma je bila z velike Šimenčeve kmetije v Bukovici. Bila je zelo pridna pri delu, sta se dobro razumela. »To je bilo najlepše obdobje mojega življenja!« mi skrušeno zatrdi. Ivanki je opešalo srce, so jo operirali, potem jo je zadelo več kapi, je po levi strani telesa ohromela, v glavi pa ostala bistra do konca. Boštjanu se je trgalo srce, a ji ni mogel pomagati, bolečin jo je rešila smrt.  

Sedaj Boštjan večinoma skrbi sam zase. Na občini Komenda so mu že ponudili pomoč, a si zaenkrat pomaga sam. Preskrbi si hrano in drugo, se je tega navadil. Če vzame golaž v Planinskem domu za kosilo, ga nekaj poje, nekaj pa pusti še za večerjo. Pa ima dva topla obroka!

V tolažbo mu je branje, lep spomin na ženo Ivanko, ki je umrla, stara komaj 68 let, na petje v komendskem cerkvenem pevskem zboru. Premišlja, kako je bilo nekdaj na Klancu, ko je vas štela le 50 hiš, večinoma malih kmetij. Danes pa … Čas neusmiljeno teče naprej, se dobro zaveda, in me povabi, naj ga še kdaj obiščem. »Prav rad,« sem mu obljubil. Tudi zaradi novih zgodb, ki mi jih bo še povedal. Kako se je nekdanji domobranec izognil bitki s partizani v lahovški postojanki, po vojni pa srečno vrnil domov s Teharij. In druge zgode in prigode o Klančanih. Med drugim, kdo je danes lastnik Demšarjevega kolesa, o čemer v prihodnje.

Koliko zgodb je že utonilo v pozabo. Kot Joahim Jenko, Gmajnarjev Johim, in drugi stari komendski pritrkovalci, ki se letos ne morejo veseliti 100-letnice komendskih bronastih zvonov, na katere so tako radi pritrkavali. Boštjan Korbar jim še vedno rad prisluhne, ko njihov glas pridoni do Klanca in še dlje. Zaveda se, da bodo tudi njemu enkrat zapeli, a, ker rad živi in je utrjenega krepkega telesa, še ne tako kmalu. Vsaj upajmo tako.  

Jožef Pavlič

Foto: Jožef Pavlič