Suhadolčan Vinko Zarnik je pred kratkim praznoval 70. rojstni dan. Sinova Gregor in Simon ter hčerka Romana in drugi najožji sorodniki so premišljevali, s čim naj ga razveselijo za ta življenjski jubilej. Vinko jim je že vnaprej povedal, da mlaja ne mara. Kot kmečkemu sinu in velikemu ljubitelju gozda se mu je zdelo škoda, da bi zaradi njega padlo še eno drevo. Že tako jih je preveč »žrtvovanih« na oltarju človeške samovšečnosti, nespoštovanja narave. Sam pri sebi si je mislil: "Se boste pa ja spomnili, kaj mi je najbolj pri srcu! In so se – gobe. Poleg nabiranja borovnic."

Vinkovi potomci so se, spretni, kot so po očetu, takoj lotili dela, kajti ni mačji kašelj za 70. rojstni dan izdelati in pobarvati prav toliko »gob«. Drugega jim tudi ni kazalo, saj jurčki, razen izjemoma kje kakšen »zapoznelec« v zatišju, na sončnem in vlažnem kraju, pozimi ne rastejo. Če so zares ugodni pogoji, kdaj kateri le »pribode« na dan. Zame je najpozneje 16. decembra, za Vinka pa ne vem. Slišal pa sem, da je mogoče, da posamični zrastejo tudi v rani topli pomladi. Po vsej verjetnosti bolj v domišljiji, kot zares.

Domišljija pa je bila potrebna, da so Vinkovi otroci v pozni zimi najprej izdelali jurčke raznih velikosti in oblik, tem pa dodali nekaj mušnic. Te predvsem zaradi tega, ker so tam, kjer so mušnice, blizu tudi jurčki. Teh pa je Vinko z ženo Karlino lani nabral cele košare. Imela sta tudi srečo, da sta bila prav takrat na Pokljuki, ko so rasli v obilju. Dobila sta jih celo tam, kjer jih običajno ni. Da ne govorim o za rast gob ugodnih krajih v gozdovih v naši občini. Vinko, še bolj pa Karlina, bi me za ušesa, če bi jih izdal. Vedno, kadar se srečamo, jih imata vsaj pol košare ali še več. Le kje jih najdeta, se sprašujem, ko mi prideta naproti v ranem jutru, celo ko dežuje.

Vinko se je zelo razveselil posrečenega darila. Ob njem pa tudi pesmi, ki so mu jih zapeli pevci in pevke mešanega pevskega zbora Svoboda iz Mengša, pri katerem poje drugi bas. Pevski dar je podedoval po očetu Venclju. Prej je pel pri cerkljanskih pevcih pa komendskih, ko jih je še vodil Baldomir Kremžar. Gobani in pesmi – lepšega darila res ni mogel dobiti! Pogreša pa Janeza Prijatelja, s katerim sta nekdaj skupaj pela, a ga je, žal, zasula komendska blagoslovljena prst. Lepi spomini pa ostajajo, in prav je tako. Pa tudi upanje, da bo letos veliko jurčkov. A tudi, če jih bo malo, se ni bati, da jih Vinko in Karlina ne bi našla.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič