Društvo sv. Jakob Kamnik je prvi četrtkov večer 4. decembra v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku namenilo demenci. Bolezni, ki se ji ne moremo izogniti, če se nas poloti, lahko pa jo omilimo. Bolezni vedno večjega števila ljudi, tudi že mlajših od 40 let.

O njej je ob knjigi Kje so moji ključi pred veliko ljudmi spregovorila njena dobra poznavalka dr. Zdenka Čebašek Travnik, zdravnica, psihiatrinja, nekdanja varuhinja človekovih pravic in članica strokovnega sveta Združenja Spominčica. Najprej sama, nato v pogovoru z direktorico Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik mag. Bredo Podbrežnik Vukmir. Predavateljico je predstavila predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar.

Udeležence je Čebašek Travnikova malo hudomušno malo zares vprašala: Kdo izmed vas še ni nikdar pozabil, kje je pustil ključe? Nobeden ni dvignil roke. Dovolj zgovoren primer, kako smo pozabljivi, marsikdo pa že manj ali bolj dementen.

Predavateljica je ob besedilih iz omenjene knjige (brala jih je Podbrežnik Vukmirjeva), ki jih je ob koncu vsake zgodbe v knjigi tudi komentirala, na malce humoren, a vseeno zelo resen način nakazala, kdo je že obolel za demenco. Bolezni, ki se je mnogi sramujejo, nekateri pa se tako dobro »sprijaznijo« z njo in se zoper njo bojujejo, da je drugi pri njih sploh ne opazijo. Mnogi oboleli pa se je sramujejo, se čutijo ponižane, se pred ljudmi umikajo v samoto, se sploh ne zdravijo, a bi se morali. Zato je prva pot sorodnikov (ali drugih) z obolelim k zdravniku, ki bo povedal nadaljnje korake. Pri teh lahko pomaga tudi Združenje Spominčica, v Komendi pa, k sreči, Medgeneracijsko središče Komenda in ustanova dr. Antona Trstenjaka. Drugje tega nimajo. Naša občina pa skrbi in bo še posebej poskrbela za starejše in s tem za demenco obolele ljudi kot starostnikom prijazna občina.

Dr. Zdenka Čebašek Travnik je najprej poudarila, da morajo biti sorodniki in drugi do obolelih prijazni, jih spoštovati, poskrbeti zanje. To je v Komendi mogoče tudi z dnevnim varstvom. Nikakor jih ne smemo prepustiti samim sebi, da se ne bi dogodilo, kot je povedala ena izmed udeleženk pogovora, da se je dementna oseba iz Horjula napotila na Vrhniko, kjer so jo tudi našli, nobeden pa ni vedel za to oz. pravočasno preprečil. Razkrila pa je tudi, kako grdo v nekem domu za starejše osebe ravnajo z dementnimi ljudmi; se jim sploh ne posvečajo, so v bistvu bolj ali manj prepuščeni sami sebi v zaprtih prostorih. Doma pa se jih »odkrižajo« s tem, da jih dajo v dom.

Nekdanja glavna sestra v enem izmed domov za ostarele se je v zasebnem pogovoru zelo zgražala nad takšnim ravnanjem, a kaj narediti, če so otroci v službi, vnuki premladi, starši in stari starši pa ure in ure prepuščeni sami sebi? Podpisani ji je svetoval, naj bo prihodnje strokovno predavanje posvečeno prav temu, naslov pa: ATA, MAMO SMO DALI V DOM. Boleče za otroke, še bolj pa za njihove starše. So pa tudi takšni primeri, kot mi je zaupala druga mlajša oseba, da je vzela v oskrbo gospo, staro več kot 85 let. Še zelo brihtno v glavi, sem ugotovil. Telo pa … Zame prav junaško dejanje, ki presega običajne človeške moči in pripravljenost pomagati ostarelim doma. Ko več ne morejo, ne znajo ali niso sposobni, pa vidijo rešitev v tem, da dajo stare starše, ata in mamo v dom. Po drugi strani pa smo lahko hvaležni, da takšne domove sploh imamo, v njih skrbijo zanje do naravne (!?) smrti.

Predavateljica tega ni komentirala, je pa pripomnila, da v domovih za ostarele primanjkuje negovalnega in strežnega osebja, kar smo slišali tudi za našega, komendskega, pa tudi, kar je razveseljivo, da so stanovalci v njem zadovoljni, ostajajo v domačem kraju ali vsaj okolju.

Kako omiliti demenco, če je že ne moremo preprečiti? Nasvet dr. Čebašek Travnikove: vsak dan narediti 7000 korakov (hoditi eno uro), se vključiti v tečaj tujega jezika, živeti dejavno duhovno in kulturno življenje, iti v družbo. Pa še kaj drugega. Ko do bolezni pride, pa poskrbeti strokovno in človeško za obolelega. Razlikovati pa je treba med naravnim staranjem in z njim povezanim pozabljanjem, ter demenco, ki je prava bolezen, njen izvor je v glavi, v možganih. Zaradi tega je treba biti doma najprej pozoren na bližnje družinske člane (starejše) in pravočasno ter hitro pravilno ukrepati. Posebej še, če dementna oseba postaja vse bolj nasilna, kar je tudi mogoče. Pa tudi pri denarju, če na primer pozablja na kodo za dviganje denarja ali pa na banki dviguje več tisoč evrov.

Slišali smo obilo koristnih napotkov, ki bodo pomagali nam samim (v glavnem smo bili starejši ljudje), predvsem pa obolelim. Zboleti za demenco ni nobena sramota, je pa, če z obolelimi grdo ravnamo, jih sramotimo, žalimo, ponižujemo, zapiramo in zaklepamo v določene prostore, se celo znašamo nad njimi. Sam Bog ve, kdaj lahko zbolimo tudi mi … Upajmo, da ne, a bodimo pripravljeni. S starostjo pridejo vse mogoče nadloge, a je življenje v tej dobi kljub vsemu lahko lepo, poduhovljeno in koristno za druge, končno tudi za starajoče se ljudi. Odvisno od tega, kaj naredimo za to. Še je čas …

In pa, kar nam je bilo priporočeno: PIŠITE ZGODBE!

Jožef Pavlič