Danes, v sredo, 3. decembra, je po vsej Sloveniji »ta veseli dan kulture«. Dan, ko v spomin na največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, predvsem pa njegovo neminljivo poezijo, kulturne ustanove na široko odpirajo svoja vrata obiskovalcem. To delajo ob 225. obletnici njegovega rojstva (rodil se je 3. decembra 1800 v Vrbi na Gorenjskem, umrl pa 8. februarja 1849 v Kranju). Komendski občani in župljani pa se tudi spominjamo svojih velikih mož. V tem letu še posebej zidarskega mojstra Boštjana Belcijana (Suhadole, 6. 1. 1898 – Gora 24. 8. 1970), župnika in zaslužnega dekana Viktorijana Demšarja (Stara vas pri Žireh, 12. 3. 1904 – Komenda, 1. 1. 1992) ter župnika in dekana Nikolaja Pavliča (Velika Lašna 5. 12. 1945 – Komenda, 28. 9. 2000).

Prvega – Boštjana Belcijana – ob 55. obletnici njegove smrti, drugega – Viktorijana Demšarja – ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne ter obenem njegovega prijetja in izpustitve iz komunističnega zapora v Novem mestu, tretjega – Nikolaja Pavliča – ob 80. obletnici rojstva in 25. obletnici smrti. Predvsem pa se, kot pri Prešernu, spominjamo njihovih velikih del v Komendi in drugje. Ta si tudi lahko ogledamo. Danes ali pa kdaj drugič, ko hodimo mimo njih oz. jih obiskujemo ob opravkih in pomembnih dogodkih, smo pri maši.  

Občina Komenda je na pobudo Marka Zadrgala (Malenškovega ata) ob vhodu v stavbo, imenovano »Dom«, v kateri ima tudi sama svoje urade, v njej pa so tudi kulturne prireditve, letos postavila spominsko ploščo njegovemu načrtovalcu in graditelju – Boštjanu Belcijanu. Lepo in vredno dejanje pred praznovanjem položitve temeljnega kamna 8. 12. 1936 ter odprtjem in blagoslovitvijo 31. julija 1938. Domačin dr. Stanislav Zarnik je tej stavbi in graditeljem namenil knjigo z naslovom KOMENDSKI DOM, 80 LET.

V naši občini poleg tega na mojstra Belcijana spominja stari gasilski dom v Mostah (odprt in blagoslovljen 31. maja 1931), dovozna pot na cerkveni trg po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, obnovitvena dela v notranjosti župnijske cerkve sv. Petra (leta 1948) in njeni zunanjščini (leta 1954) ter deloma zidava krstilnice po načrtih arhitekta Janeza Valentinčiča (leta 1959). Cesta s Križa v Komendo pa le po trasi, saj je nekdanji makadam prekrit z asfaltom; tudi njegov stari most čez Tunjščico je obnovljen.

Župnik in zaslužni dekan Viktorijan Demšar je od maja 1946, ko je prišel za župnijskega upravitelja v Komendo, bil župnik od leta 1967 do leta 1975, ko se je upokojil in umaknil v nekdanjo kaplanijo, kjer je umrl na prehodu iz leta 1991 v 1992, opravil tako velika in trajna dela, da sedanji komendski rod in bodo tudi prihodnji rodovi izdatno črpali iz njegove bogate pisne dediščine. Za to je najprej zaslužen sam s svojimi strokovnimi prispevki, zlasti o velikem Petru Pavlu Glavarju, pa tudi vsi, ki so začutili, kako pomembnega prosvetljenca in duhovnika smo imeli v svoji sredi. Najprej pisatelj Ivan Sivec, katerega je prav Demšar navdihnil za pisanje romana IN VEČNO BODO CVETELE LIPE in drugo poznejše pisanje. Je pa tudi podpisanega, ki se je ob spodbudi uglednih Komendčanov, naj se loti temeljite biografije o Viktorijanu Demšarju, to naredil in letos izdal 400 strani obsegajočo knjigo z naslovom VIKTORIJAN DEMŠAR. Predstavitev knjige ga še čaka, občudovalci velikega komendskega dušnega pastirja pa jo še lahko dobijo za prostovoljni prispevek pri avtorju doma v Suhadolah 61 g (031/275 484). Bližnji prazniki, Miklavž in Novo leto, ko se bomo spominjali Demšarjeve smrti, zlasti pa vsega, kar je nam zapustil, so kot naročeni za takšno branje, pa tudi ogled Demšarjeve spominske sobe v  Glavarjevem špitalu, za katero je poskrbel njegov občudovalec Marko Zadrgal.

Prav na god sv. Nikolaja se bomo pri maši v župnijski cerkve sv. Petra v Komendi spominjali drugega veliko prezgodaj umrlega zelo zaslužnega župnika in obenem dekana Nikolaja Pavliča. Podpisani razmišlja o tem, da bi tudi o njem napisal knjigo, saj ga je tesno spremljal in z njim sodeloval vse od njegovega prihoda za župnika v Komendo leta 1975 do nenadne smrti 28. 9. 2000. G. Nikolaj bi verjetno še živel, če bi bolj pazil na svoje zdravje in manj garal pri obnovah župnijske in podružničnih cerkva v komendski župniji ter v pastoralnih prizadevanjih. Je pa pri komendskih župljanih in tudi občanih zapustil najdragocenejšo doto: dobrega in usmiljenega duhovnika, ki je imel vedno odprta vrata za vsakogar, posebej ljudi v stiski.

Komendčani smo se zelo razveselili, ko smo po letih preizkušenj v sedanjem župniku p. Cristianu Balintu dobili njegovega vrednega naslednika. Bomo pa morali biti, kot nam je ob njegovi predstavitvi leta 2023 naročil arhidiakon dr. Andrej Marko Poznič, bolj pozorni nanj: mu še raje kot doslej pomagati. K temu nas opominja tudi dejstvo, da je vse manj duhovnikov in da bo ljubljanska nadškofija ukinila kar 12 župnij. Za komendsko se zaenkrat ni bati, bije pa nam, kar se premalo zavedamo, »ura laikov«. Tako g. Viktorijan kot g. Nikolaj sta se tega dobro zavedala, laike rada pritegovala k sodelovanju. To se v Komendi pozna še danes. Vidi tudi na sakralnih objektih, za katere sta skrbela in jih obnavljala; pred prihodom župnika p. Cristiana pa je veliko v tem pogledu naredil tudi župnik Zdravko Žagar.

»Ta veseli dan kulture« tudi nam, komendskim občanom in župljanom, odpira vidna in duhovna vrata v osebnosti, dela in spomin na velike Komendčane.

Besedilo: Jožef Pavlič

Fotografije: Jožef Pavlič in Blaž Lipuš (Komenda od zgoraj)