Da je prav naredil, je dobil najlepše potrdilo, ko je v nedeljo pri jutranji maši v domači župnijski cerkvi pri evangeliju slišal Jezusov poziv po vstajenju iz groba: »Vi ste moje priče!« Ta poziv je najprej veljal njegovim učencem, končno pa je namenjen vsem kristjanom. Vsem tistim, ki smo bili v svetem tridnevju pri bogoslužjih »priče« Jezusovemu trpljenju, smrti in vstajenju. Ne tako kot apostoli, marveč kot »dediči« Božje obljube: »Ne bom vas zapustil sirot! Z vami bom vse dni do konca sveta.«
Jezus to resnično je. Kako zelo, je že na začetku svojega govora poudaril župnik Cristian. In povabil, pravzaprav opozoril, vse zbrane pri evharistični daritvi, naj velikonočno veselje, mir in trdno prepričanje, da je Jezus res vstal, prinašajo drugim. So »priče« najprej doma, v družini, na delovnem mestu, v vasi ali mestu, kjer živijo, v župniji.
Ne na tako močan, širok in odmeven način, kot je to naredil avstralski pričevalec Matt Fradd v telovadnici škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano, ko je več sto mladih prepričeval, da Jezus res živi, deluje in jih v globini spreminja, če hodijo po njegovi poti. To je naredil veliko skromneje na svojem literarnem večeru v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku, a kljub temu prepričljivo. Številnim navzočim je dejal, da je njegov glavni namen od upokojitve oktobra 2018 izpolnjevati Božjo voljo. Tisto, kar je obljubil Jezusu poleti 2016, ko sta bila z ženo Marto v Paray-le-Monialu, mestu Srca Jezusovega v Franciji, kjer je svoje življenje izročil Jezusu. Svoje življenjske moči, darove, cilje … Zavestno. Njegovi materi Mariji pa še posebej, ko je 16. julija 2022 pri karmeličankah v Sori sprejel škapulir iz rok nadškofa Stanislava Zoreta in s tem dejanjem postal član Bratovščine Karmelske Matere Božje. Dvojna zelo zahtevna obveza, a česa večjega, bolj osrečujočega in pomembnega zanj, ko ni postal duhovnik, ne bi mogel narediti. Po zgledu sv. papeža Janeza Pavla II., o katerem je napisal toliko prispevkov: Totus tuus! Ves tvoj! Najprej Jezusov, nato Marijin.
Prepričan je, da bi bil celo »veliki« Matt Fradd vesel njegove odločitve, bi mu segel v roke, če bi se udeležil njegovega literarnega večera, bi lahko skupaj pričevala za Jezusa. Tako pa sta istega dne in isto uro kakšnih dvajset kilometrov narazen. Vsak z močjo in prepričljivostjo svoje besede, krščanske pokončnosti in iskrenosti. Matt s filozofsko besedo, osredinjeno na največjega krščanskega filozofa Tomaža Akvinskega, on s pesniško in prozno besedo, ki jo je izvrstno podajal recitator Tone Ftičar, ter svojo v pogovoru s Slavico Bučan z Radia Kranj, ko je na prvo mesto postavljal Boga.
To je naredil že v več knjigah: v pesniški zbirki Presečnice, zbirki meditacij Presečnice II, v knjigi Sanjati in žeti. Je žel, kar so vanj sejali drugi, posebej verni starši, njegov katehet, v Malem in Bogoslovnem semenišču, v službi pri katoliškem tedniku Družina, v duhovnih gibanjih Prenova v Duhu, Možje sv. Jožefa, Suverenem malteškem viteškem redu … Tudi, kar je sam posejal oz. zasadil, zalival, okopaval, ljubeče, kdaj tudi zaskrbljujoče negoval, ko se je bliskalo in grmelo, je klestila toča, so sikale strele; je spremljal rast in dozoritev.
Tako je bilo tudi z devetimi knjigami, ki jih je napisal od upokojitve dalje in jih je predstavil ta večer. Lahko bi vsako posebej, a je čutil, da je najbolje, da vse naenkrat, saj so te knjige pomenile, kot je povedal z naslovom zadnje pesniške zbirke Presečnice, presek v njegovem življenju. Najprej ko se je upokojil, predvsem pa, ker se je lahko začel posvečati tistemu, čemur se prej ni mogel v tolikšni meri, ker mu je večino časa, moči in volje jemalo službeno delo za katoliški tednik. To mu je sicer veliko pomenilo, a je v sebi čutil, da ga ni popolnoma izpolnilo, ni povedal vsega, zlasti tistega, kar bi še rad. Tega, kar mu je ob slovesu od katoliškega tednika svetoval odgovorni urednik Boštjan: »Pišite iz sebe!«
Ravnal je po njegovih besedah. Predvsem glede svobode pisanja, izražanja, izbire snovi. Začutil je, da nad seboj nima nikogar, ki bi mu ukazoval, naročal, ga svaril, kdaj tudi pohvalil, razen Boga in moralnega velelnika v sebi. Ravnanja po vesti. Tega se je tudi držal, čeprav so šle besede, verzi, misli včasih eno pot, hotenje pa drugo. Nazadnje se je vse skupaj združilo v prvi in najvažnejši namen: Slaviti Boga! Kolikor ga je bil sposoben, mu je bilo dano in se je zato zavzel – z besedo. Pričevati za Boga, se mu zahvaljevati za vse dobro v življenju, pa tudi za pomoč v mnogih preizkušnjah, ko je dopustil, da je padal, a nikdar padel, se je opotekal, a nikdar klecnil, je že stopil na napačno pot, a se je hitro vrnil na pravo. Z zavestjo in odgovornostjo kristjana: »Vi ste moje priče!« Ne le posvečene osebe, doktorji teologije, duhovni voditelji, marveč tudi navadni laiki, običajni verniki, bolj ali manj popolni kristjani. Takšni, ki so v sebi začutili, kako jih Jezus kliče k pričevanju, in da bo zelo narobe, če tega ne bodo delali. Kot da bi se mu izneverili.
Zato se je, kadar je bila priložnost, jasno in odločno postavil za Jezusa, Cerkev, Boga. Da bi bil zmožen tega, bi izrekal prave besede, se je redno priporočal Svetemu Duhu. Tudi pred svojim literarnim večerom se je. Namesto da bi se po kosilu ulegel in spočil od napetosti pred nastopom, se je dvignil od mize, odločno krenil na sprehod, vmes pa zmolil, ker je bil petek, krvavi del rožnega venca ter še posebej prosil Svetega Duha za dar prave besede. Vmes se je umil v Žegnanem studencu, začutil pravo osvežitev in sprostitev. Prejšnja napetost je minila, pred nastopom je bil popolnoma umirjen. Zlahka se je vklopil v zahteven program, ki ga je pripravila voditeljica večera gospa Ivanka Učakar, razdelila v tri sklope: Vodoravnice, Presečnice in Navpičnice. V te sklope sta potem z recitatorjem Tonetom izbrala nanje se navezujoče in ujemajoče pesmi in prozna besedila iz devetih knjig.
Sledila jima je tudi pevka Neža Drobnič Bogataj in kitarist Miha Kraker, ki sta s prelepim petjem in igranjem na za kulturni večer zelo primernim glasbilom ustvarila enkratno razpoloženje v blagoslovljenem prostoru.
Temu so veliko dodale in v kulturno prireditev povedle besede predsednice Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjete Humar in snovalke programa gospe Ivanke Učakar, navezujoče se na že minuli svetovni dan poezije in bližnji dan knjige. Tega, kar je gostu večera, pa tudi številnim obiskovalcem v dvorani, zelo blizu. Vsi so lahko začutili, pa tudi v polni meri doživeli, kako bogat, napolnjujoč in osvežujoč je lahko splet prave besede, lepe pesmi in kakovostne glasbe. Tistega, zares za srce in dušo, pa tudi za telo kot Božji dar, ki nosi vse to. Ta večer dobesedno povzdignjeno nad mračno, tavajočo in nič dobrega obetajočo slovensko vsakdanjost, polno političnih preigravanj, lažnih obljub in obetov ter duhovne praznine. Kako naj bo drugače, če ni Boga oz. ga človek ne priznava, postavlja sebe na piedestal, širi laži in zmote, zavaja, zapeljuje, nerga in negoduje. Živi popolnoma nasprotno od Jezusovega naročila: Bodite moje priče! V njem je še vedno mrak, ne pa svetloba velikonočnega jutra, tipanje namesto opora, hoja po brezpotju in ne po jasni smeri. Kristjan pa mora vedeti razlog svojemu upanju, sicer ni pravi kristjan, ga Jezus še ni prepričal, ga njegovo vstajenje ni potegnilo na plan in opogumilo k pričevanju zanj.
»To moram najprej narediti!« se je čutil dolžnega gost literarnega večera. Ostalo bo dal Duh. In res je bilo tako. Po večeru je čutil, kako je ljudi osrečil, jih razvedril in opogumil. Da je naredil prav, ko je pristal na literarni večer. Njegov dober namen in učinek mu bosta kažipot k naslednjim dejanjem. Človeško gledano zahtevnim, a lahkim z Jezusovo močjo, ko mu, nam, veleva: Vi ste moje priče! Biti prepričan, za vse dobro odprt in opogumljen velikonočni kristjan. Velika noč mu je dala dodatno moč za to. Naj jo tudi drugim, da bodo sledili povabilu župnika Cristiana: Prinašajte mir, ljubezen in velikonočno veselje!
Besedilo: e. č.
Fotografije: mag. Miha Brvar
