(21. marca na svetovni dan poezije)

Rekel si: Če boste vi tiho, bodo kamni govorili.

Tukaj je res tako,

je beseda premalo, 

nekaj pomeni le žrtev. 

Takšna, kot je bila tvoja. 

Vse ostalo nima prave cene, 

cene ljubezni do konca.

Če jo hočem vsaj malo občutiti,

moram s Tabo prehoditi vso Vio doloroso

v molitvi,

žrtvi,

kesanju,

si nadeti križ,

kakršnega si mi naložil,

naj še tako javkam in tožim pod njim.

Nič mi ne bo pomagalo, 

dokler ne bom dosegel svoje Golgote

in kraja odrešenja, 

ko bom iz telesa stopil v nebo, 

popolnoma prečiščen zate,

vdan, kot jagnje, ki so ga gnali v zakol,

s pogledom, odpirajočim vse dveri in vsa srca, 

z mislijo, ki izbrisuje vse grenke spomine, 

in korakom, ki dobro ve za pot in cilj.

Stopil sem nanjo,

trdno odločen, da ga dosežem.

Pa ne na vsako ceno,

vsakogar

in vsakršno stvar.

Le zate,

ki si sam prehodil to pot, 

ne da bi tožil

in bi ti bilo kdaj žal, 

kot je bilo meni že tisočkrat.

Kot tistemu oslu, 

ki je nesel Gospoda. 

Žal, ker Te še nisem spoznal, 

Ti se še nisem odprl v dnu srca in biti

in rekel kot Marija: Zgodi se mi po tvoji besedi!

Jožef Pavlič