Letošnja topla in sončna jesen, ki nas je razvajala pozno v
oktober, nam bo po tem gotovo ostala v lepem spominu. Marsikdo se je ob kakšnem
sončnem vikendu še enkrat odpravil do morja, na njivah in vrtovih je v miru
dozorelo, kar je bilo posajeno, lepo vreme je vabilo v naravo po kostanj in
gobe. Izjemno toplo vreme je vplivalo tudi na naravo. Drevje je dolgo obdržalo
listje, nekatere veje so jeseni spet zazelenele in celo vzcvetele. Sosedova
češnja je imela kar nekaj vej, odetih v cvetje. S koncem oktobra se je obdobje
stanovitnega vremena končalo in iznad Sredozemlja smo bili deležni obilice
padavin, ki so spet razmajale komaj utrjene nasipe, popravljene od avgustovskih
poplav.
Topla in mirna jesen je nekoliko popravila vtis, ki ga bo leto pustilo za
seboj. Strahovite poletne nevihte in nalivi so v nas vzbudili kolektivno
tesnobo, da se s svetom, v katerem živimo, dogaja nekaj čudnega. Spreminjanje
podnebja se hitro in neusmiljeno dokazuje kot podivjana resničnost. V podrtih
vzorcih se zmedene in izgubljene ne počutimo le ljudje, še toliko bolj bitja
narave, ki so od vremena, njegovih vzorcev, stabilnih letnih časov še toliko
bolj odvisna. Znanstveniki opažajo, kako se podirajo ritmi vsakoletnega razvoja
žuželk in s tem povezane uspešnosti gnezdenja ptic selivk. Kdo ve, kaj se
dogaja z rastlinstvom, z gozdovi.
Morda je tudi nenavaden dogodek, ki se je zgodil na hladno, oblačno, deloma
deževno nedeljo, 29. 10. 2023, del teh sprememb. Naš sosed Franc Košir,
upokojen mesar, sicer pa navdušen hribolazec, poznan tja doli do Postojne, se
je zaradi slabega vremena odrekel kakšni daljši turi in jo od praga peš mahnil
na Koreno. Ker je bila pot gor grede precej blatna, se je odločil in jo ubral
nazaj kar po glavni cesti. In malo nad križiščem, kjer se cepita cesti za
Koreno in Samotorico, je možakar naletel na res nenavadno bitje. Sredi asfalta
je med odpadlimi listi zagledal zvitega modrasa. Najprej je mislil, da je
povožen, a ko ga je dregnil, je videl, da je živ in cel, le očitno podhlajen.
Franc se ni obiral, ročno je potegnil iz žepa telefon in poklical mene, nato
mojo ženo, nazadnje pa mamo, dokler ni dobil nekoga, ki je vest o najdbi
prenesel do mene. S sinom sva urgentno skočila v avto in oddrvela gor. Ko sva
prispela, je bil tam sredi ceste Franc, ki je varoval kačo, da je ne bi kdo
povozil, saj je bila med listjem na mokrem asfaltu precej neopazna. Poleg je
bil parkiran avto domačinke iz Korene, s hčerko sta z zanimanjem opazovali
redko žival. Ko sva z Vorancem prispela, sem modrasa prijel (ker je bil
ohlajen, se ni kaj prida upiral) in dal v posodo. Še enkrat sem preveril, ali je
z njim vse v redu. Ker je izgledalo, da je, sva ga odnesla nekoliko višje v breg
in ga spustila pred luknjo pod skalo, kjer smo lani, prav tako konec oktobra,
na sprehodu slučajno opazili tri modrase, ki so uživali zadnje sončne žarke in
bili tik pred tem, da zlezejo v prezimovališče.
Tudi ta živalca, ki je srečno preživela še zadnjo nevarnost: prečkanje ceste in
srečanje z ljudmi, je mirno zlezla v podzemlje. Z Vorancem sva mu, mlademu
samcu, lahko le zaželela srečo in mirne sanje …
Lahko, da je ta dogodek en delček spreminjajoče se podnebne realnosti. Težko
reči, saj o teh (in drugih) živalih v resnici vemo tako zelo malo. Zagotovo pa
je ta dogodek dokaz sprememb v odnosu do narave, kajti vidno se izboljšuje celo
do najbolj prezrtih in preziranih bitij, kot je npr. modras. Naš sosed, ki se
je potrudil in rešil življenje divjemu bitju, ki bi ga nemočnega povozil prvi
avtomobil, je lep dokaz za to.
Primož Bizjan, Horjul
