"Letos sem se odločil, da razstavim portrete, nekaj več pa je tudi fotografij. Čeprav smo nenehno bombardirani z vizualnimi komunikacijami preko televizije, zaslonov na računalnikih in telefonih ter velikih plakatov ob cestah, me fotografija vedno bolj navdušuje in si nisem mogel kaj, da ne bi izbral nekaj starih fotografij ljudi, ki sem jih srečal doma, v Ljubljani, Trstu ali kje drugje. Izbral sem še risbe portretov in tako sestavil razstavo, s katero sem naredil kontrast mladi – stari. Če pozorno pogledate, so na fotografijah  starejši ljudje vedno sami, celo osamljeni, mlajši pa so v družbi, se zabavajo in uživajo, skratka jih je več na fotografiji. S tem sem želel opozoriti na današnji problem, da se starejši ne bi smeli kar tako predati in postati osamljeni, mladi pa ne bi smeli pozabiti na starejše," pravi Branko Lipnik. V pogovoru nam je zaupal, da vedno črpa ideje iz življenja, z izbranimi deli pa je želel potencirati to razliko med mladostjo in starostjo. Glede tehnike risanja portretov je dejal, da se je odločil za preprosto tehniko akrila, torej risanja s čopičem, nekako tudi zaradi kontrasta vsem modernim vizualnim sporočilom, kot so veliki plakati. Pri fotografiji pa ima svoje pravilo, kjer ne stremi toliko k popolnosti in ostrini, ampak bolj k vsebini in sporočilu fotografije. Ob koncu je opozoril na to, da v dobi digitalizacije prevečkrat pozabljamo na osnove, recimo na risanje z roko, saj pišemo prek računalnikov, namesto na roke, in se tako izgublja določena motorika in s tem tudi rokodelstvo. Zato je prav, da negujemo in ne pozabimo na naš rokodelski del in spodbujamo mlade, ki imajo željo po risanju in ustvarjanju.