30 šoferjev in 2800 prevoženih kilometrov

Kako se je vse skupaj začelo? Urban je imel kupljeno enosmerno karto do Lizbone za načrte, ki so kasneje padli v vodo. Odločil se je, da jo želi še vedno izkoristiti in dobil je idejo, da bi na poti domov preizkusil, kako je štopati. K izvedbi ideje je povabil še sestro Katarino in tako je še ona kupila letalsko karto in odpravila sta se na pot. Tam sta nekaj časa uživala v turističnih destinacijah, nato sta se odpravila nazaj proti domu. Z nahrbtnikom, dvignjenim palcem in kartonom v roki. Statistika pa je zgovorna. 12 dni, 30 šoferjev, 4 države, 2800 prevoženih kilometrov in 150 km hoje, saj včasih ugodna lokacija za štop ni bila blizu. Največ prevoženih kilometrov v enem dnevu je bilo 550, najmanj pa 50.

Najdlje sta čakala tri ure

Po pripovedovanju Katarine in Urbana je bil čas čakanja nepredvidljiv. Najdlje sta čakala tri ure, najhitreje pa je bilo, ko so jima ustavili prav v trenutku, ko sta pokazala iztegnjene palce. »Ko se je to zgodilo, je bilo kar težko verjeti, da je ustavil za naju. V povprečju pa sva čakala približno pol ure.« Sta kdaj obupala in so se porajale misli, da bi šla naprej z javnim prevozom? »Po dolgem čakanju je bil padec morale vedno znova opazen, sploh če se je začelo mračiti. Če ne bi bila prisotna Urbanova vztrajnost in gotovost, da nama bo uspelo, bi gotovo obupala. Jaz sem razmišljala o nadaljevanju z javnim prevozom, ko sva bila v Barceloni, vendar sem uspela zbrati dovolj motivacije in volje za nadaljevanje poti,« pripoveduje Katarina, ki še omeni, da sta javni prevoz koristila dvakrat, in sicer v Madridu in Valencii, saj je štopanje skozi tako velika mesta skoraj nemogoče.

Določene poti nista imela

Kako je vse skupaj pravzaprav šlo? Ko sta se zgodaj zjutraj zbudila, sta na aplikaciji Google Zemljevidi poiskala krožišče ali glavno cesto, ki je vodila proti avtocesti oz. naslednjemu večjemu mestu in se tja odpravila peš. Nato sta na karton napisala ime mesta, v katerega sta želela priti. Potem sta morala samo še dvigniti palec. Nista imela določene poti, po kateri bi si želela potovati, zato sta sprejela tudi prevoze, ki niso bili namenjeni točno tja, kamor sta si zamislila. »Večino časa v dnevu sva tako namenila štopanju ali vožnji. Kadar nama je zmanjkalo hrane ali pijače, sva se mimogrede ustavila še v trgovini ali pa v kakšni restavraciji s hitro prehrano. Ko pa se je začelo temniti, sva si poiskala prenočišče in se odpravila spat.«

Nekateri ne bi ustavili štoparju, ki je sam

Na vprašanje, ali so vozniki ustavili prej, če je štopala ženska kot če je štopal moški, sta odgovorila, da sta vedno štopala skupaj, da so šoferji videli, da sta dva. »Se nama pa zdi, da je kombinacija moški-ženska najboljša za takšen način potovanja. Ženska daje občutek varnosti šoferju, moški pa dvojici popotnikov. Nekateri šoferji so tudi omenili, da ne bi ustavili štoparju, ki je sam. Sploh, če bi bil to moški.«

Vozniki iz mnogih drugih držav

Največja ovira pri komunikaciji je bil po njunem pripovedovanju jezik. Večina šoferjev ni znala angleško, špansko pa govori samo Katarina, pa še to samo osnove z učenja v srednji šoli. »Čez čas sem se privadila ponavljajočih fraz, da sem znala razložiti, kam si želiva priti in odgovarjati na pogosta vprašanja – od kod sva, kaj študirava, kako uspešna sva s štopom … Kadar pa se nismo razumeli, sva si pomagala z Google Prevajalnikom. Večina ljudi je bilo zelo odprtih za pogovor in presenečenih, da so naleteli na štoparja. Med seboj so si bili šoferji tudi zelo raznoliki – mladi in starejši, pogosto takšni, ki so prav tako štopali v času svoje mladosti, moški in ženske, večina jih je bila turistov ali priseljencev, ki so nama zaupali, da Španci niso naklonjeni štoparjem, predvsem ker jim je to bolj nepoznano. Tako sva se peljala z ljudmi, ki so prišli iz drugih držav – s Portugalske, iz Španije, Francije, Italije, Brazilije, Romunije, z Nizozemske, Kolumbije, Ukrajine in Dominikanske republike.«

Starševsko skrben tovornjakar, ki je postregel tudi s hrano in prenočiščem

Enkrat jima je ustavil tudi tovornjakar, čeprav ju po pravilih ne bi smel peljati, saj sta bila v kabini samo dva sedeža. »Vendar naju je kljub temu sprejel. Izvedela sva veliko o njegovem delu, družini in zanimivo se nama je zdelo, ko je primerjal življenje v Španiji z življenjem v njegovi domovini Romuniji. Ko smo prispeli na cilj, nama je postregel s hrano, ki jo je imel s seboj in nama ponudil, da prenočiva v njegovem tovornjaku, kar sva z veseljem sprejela.« Prav vožnja in spanje v tovornjaku je bilo za njiju eden najljubših spominov te dogodivščine. »Tovornjakar je bil tudi izjemno prijazen in starševsko skrben, saj se mu je zdel najin način potovanja precej nevaren.«

Pik sršena in še en prijazen gospod

Veliko so jima pomenile tudi naključne prijaznosti. »Enkrat, ko sva štopala na bencinski črpalki, je do naju prišel gospod, ki mu je bilo hudo, ker se je sicer peljal v najino smer, vendar ni imel prostora v avtu. Zatem je prišel še trikrat in nama kar ni nehal nosit hrane. Enkrat sva se tudi postavila na neugodno mesto in nama je mimoidoči svetoval, kam naj se premakneva,« pripovedujeta o svojih najlepših spominih, kot najslabšo izkušnjo pa omenita Urbanov pik sršena, ki se je zgodil med postavljanjem visečih mrež v gozdu. Je kdo od voznikov pričakoval plačilo za prevoz? »Do takšne situacije je prišlo zgolj enkrat. Glavni razlog pa je bil, da smo se narobe razumeli in naju je šofer peljal dlje, kot je najprej mislil. Sama sva mu ponudila manjšo vsoto denarja zaradi neugodnosti, vendar je bil vidno užaljen, da mu nisva želela dati več.«

Štop do Trsta, nato peš do Kopra in z vlakom v Borovnico

Prvih nekaj dni jima je bilo vreme precej nenaklonjeno, zato sta poiskala najcenejše prenočišče. Kasneje sta nekajkrat spala v visečih mrežah v gozdu ali v grmovju ob sprehajalni poti in zadnjo noč na klopci na železniški postaji. »Kadar sva iskala lokacijo za spanje zunaj, sva bila pozorna, da sva odmaknjena od ljudi in da sva za sabo pospravila. Zjutraj pa sva se vedno zgodaj odpravila, ker nisva imela dovolj toplih oblačil in naju je mraz spodbudil, da greva naprej. Preganjal naju ni nihče.« Prištopala sta do Trsta, kamor sta prišla zvečer in ker nista našla ugodnega prostora, da bi prespala zunaj, sta se odločila, da se ponoči kar peš odpravita do Kopra. Nekaj ur sta še posedala na železniški postaji in se nato s prvim vlakom odpravila do Borovnice.

Napisi veliki in poudarjeni

Ker sta se prvič odpravila na takšno pot, sta se naučila marsičesa, zato nekaj nasvetov Katarine in Urbana, če se bo še kdo kdaj odločil za kaj podobnega. »Glavno vodilo naj ostaja “manj je več”. Vse, kar vzameš na pot, prenaša hrbet in stopala. Glede prtljage bi svetovala, da ne pozabite sončne kreme zaradi veliko čakanja in stanja na soncu, dobre obutve, oblačil iz hitro sušečih materialov, razkužila, vrvi, vrečk in elastik. Nekaj noči sva prespala tudi v visečih mrežah, ki so se izkazale za dobro idejo, čeprav so jutra kar mrzla. Predvsem pa naj ne manjka nekaj flomastrov za pisanje znakov. Napisi naj bodo veliki in poudarjeni, da jih je možno prebrati iz avta. Karton pa se je vedno kje našel – v smeteh, ob poti, v trgovinah … Ker je dež ena najbolj neugodnih razmer za štop, je dobro preveriti vreme vsaj en dan vnaprej. Midva sva imela to nesrečo, da sva v Madridu naletela na takšne nalive, da sva na telefon prejela državno opozorilo o aktivaciji poplavnega plana. Dobro je imeti v mislih, da se v večjih državah požvižgajo na angleščino. Idealno je, če vsaj nekdo od štoparjev pozna jezik.«

»Štop ni tako strašljiv, kot se marsikomu zdi.«

Pa ju je bilo kdaj strah, sta se kdaj počutila ogroženo? Urbana ne, na trenutke si je celo želel, da bi bila pot bolj adrenalinska. Katarina pa je bila pred začetkom precej negotova, vendar je hitro spoznala, da ni razloga za skrb. »Čar takšnega potovanja je, da ne veš, kaj te čaka. Zame je bila to gotovo lekcija, da sem se naučila zaupati in prepustiti, da se bo vse uredilo. Štop res ni tako strašljiv, kot se marsikomu zdi. Sploh pa – zgolj to, da ti nekdo ustavi, ne pomeni, da si dolžan prisesti v avto.«

Rok Mihevc