Pred Galerijo Barje je ob pogledu na Košutovo hišo nekaj več o dr. Marji Boršnik povedala njena hči Frančiška Premk, prisotna je bila tudi vnukinja Eva Premk Bogataj. Hiša je bila namreč inspiracija za pisateljico, za vse življenje. »Človek lahko daje samo to, kar je prejemal in v tej hiši je moja mama imela vse. Prekrasen vrt s potokom, kjer je črpala romantične zgodbe. Obenem je imela vso ljubezen ob svojem očetu, ki je bil priznan matematik in fizik in je žal v njeni zgodnji mladosti umrl. Ko so morali na hitro prodati hišo, je bilo to zanjo kot konec življenja. Borovnica ji je bila raj, Ljubljana se ji je zdela kot pekel. Nato se ji je v mestu s knjigo odprlo okno v svet. Postala je prva dama slovenske literarne zgodovine, ki je imela kot ženska svoje mesto na fakulteti. Bila je iniciatorka t.i. ženske literature, torej ženskih ustvarjalk, nato tudi mladinske literature in literarnega dialoga. Sem zelo vesela, da je tukaj tudi knjižnica poimenovana po moji materi in da ima tudi bodočnost v drugih prostorih, kjer se bo vsa ta literatura, tudi Marina, ki smo jo poslali sem, lepo hranila. Svojci smo hvaležni Borovnici, za kar je storila v spomin moji materi, saj s tem hrani tudi svoje lastne korenine.«

Kobijeva vila, ena najlepših stavb v Borovnici

Ste že slišali za Kobijevo vilo, ki se je nahajala nasproti današnje industrijske cone? Marsikdo še ni, saj ni bila najbolj znana stavba, čeprav naj bi bila najlepši objekt v Borovnici pred 2. svetovno vojno. Nekaj več je o njej je povedal član upravnega odbora HUD Karel Barjanski, Jože Zorman. Zgrajena je bila leta 1922, v njej pa je živel Anton Kobi, eden izmed štirih najbogatejših in najvplivnejših v kraju. Poleg njega so bili »borovniški veljaki« v tistem času še Švigelj, Petrič in Majaron. Kobi je imel desno od viadukta žago, zraven nje pa še poslovne objekte, kasneje stolarno in pa svojo vilo. Odkupil je stolarno v Bistri in jo preselil v Borovnico in za tisti čas je bil tehnološko zelo napreden. Vodno kolo je zamenjal z vodno turbino in zgradil še parno žago. Bil je tudi družbenopolitično zelo angažiran, tudi kot deželni poslanec na Dunaju. Imel je štiri sinove in njegovo žago je prevzel sin Anton, ki je nadaljeval delo. Kupil je »lokomobivo«, torej parno žago, ki je poganjala še električni dinamo za razsvetljavo, kar pomeni, da smo v Borovnici že leta 1918 imeli elektriko. Dve leti kasneje je ustanovil stolarno z imenom »Prva kranjska tovarna za upognjeno pohištvo«. Izdelovali so stole, gugalnike, mize s struženimi nogami in kasneje še barvo za ladje. Bil je tudi izumitelj, kot prvi je iznašel način, kako kriviti bukov les, da ne poči in obstane. Svojo uspešno podjetniško kariero je nadaljeval vse do bombardiranja med 2. svetovno vojno. Njegov brat Srečko je v Podpeči ustanovil tovarno obešalnikov, žago ter dve trgovini, med drugim v Grebenčevi kleti. Tudi druga dva brata Karl in Lado sta bila uspešna podjetnika z lesom. In kaj se je zgodilo s Kobijevo vilo in tovarno, katere fotografije smo lahko videli na predstavitvi? Kot večina objektov v okolici viadukta je bila v bombardiranju delno porušena, zato so tu Nemci naredili prostor za nemško obvozno progo. Po koncu vojne je oblast večino Kobijevega premoženja nacionalizirala, ustanovljen je bil lesnoindustrijski obrat, ki se je kasneje preimenoval v Liko.

Stara obvozna nemška železniška proga 

Pohod se je nato ob Borovniščici nadaljeval proti Dražici, kjer so nam predstavili staro obvozno nemško železniško progo. Nemci, ki so vladali na tem območju, so namreč videli, da je bil viadukt po bombandiranju tako načet, da ga niso mogli več popraviti. Zato so se odločili, da bodo uredili obvozno progo. Z deli so pričeli leta 1945, potrebovali so veliko gramoza in kamenja, da so to nasuli. Z materialom ni bilo težav, saj ga je bilo veliko od porušenega mostu. Morali pa so porušiti nekaj objektov, da so naredili prostor za obvoznico. Z gradnjo so pričeli pri čuvajnici 666, kjer se je proga spustila do Jel in Dražice. Tu je začela prečkati polkrožno dolino in se nato priključila pri Peku, na vznožju Trebelnika. Od tam je šla proti Stari postaji spet z velikim naklonom. Potniška železniška postaja je bila pri čuvajnici 411, dokler niso postavili današnje postaje. Progo je delalo 300 nemških delavcev, bila je dolga 2,5 km. Šlo je za provizorično progo, saj so lokomotive zelo težko vozile vagone. Enotirna nemška vozna proga je bila v uporabi do leta 1947, nova oblast pa je z delovnimi akcijami zgradila novo drugo obvozno progo od Preserja do stare postaje, dolgo 12 km. S Preserja pa zato, da so znižali naklon. Novo obvoznica je bila enotirna do leta 1960, ko so dodali nov tir in železnico elektrificirali.

Freska sv. Krištofa v Zabočevem starejša od Mrtvaškega plesa v Hrastovljah 

Naslednja postaja je bila cerkev sv. Janeza Krstnika v Zabočevem. Prvi zapis o vasi sega v leto 1260, takrat je bilo Zabočevo prvič omenjeno koz »Zobozoi« in ta čas sovpada z ustanovno listino kartuzijanskega samostana v Bistri. Prva omemba cerkve je iz leta 1526, ko je cesar po grajskih cerkvah pobiral dragocenosti, ki jih je potreboval v vojni proti Turkom. Knjiga Slava vojvodine Kranjske pa jo omenja kot podružnico preserske župnije. Zgrajena je v zgodnjegotskem stilu in doživela je kar nekaj prenov. Temeljita, leta 1968, pa je prinesla odkritje freske sv. Krištofa, ki naj bi bila najstarejša freska te vrste. Strokovnjaki so jo uvrstili v prvo polovico 14. stoletja, bila pa naj bi starejša od Mrtvaškega plesa v Hrastovljah. In zakaj sv. Krištof? Tod mimo je šla včasih furmanska pot na Rakitno, ta svetnik pa je zavetnik popotnikov in voznikov. 

Ples in harmonika pri Kanjcu 

Prav veselo in še vedno kulturno vzdušje se je nadaljevalo v Zabočevem pri »Kajncu«, kje je ob manjšem okrepčilu zapel Moški pevski zbor Štinglc, zaplesali so tudi folklorniki. Pohodniki smo si lahko ogledali tudi hišo pri Kanjcu in slišali nekaj več o nekdanjem družabnem življenju, ki se mogoče današnji mladini zdi kot znanstvena fantastika. V 50. letih prejšnjega stoletja so se v stari hiši ob koncu tedna zbirali mladi z vasi, kjer so prirejali plese in se je zbralo tudi 20 ljudi. Rotov Tone je poskrbel za glasbo s harmoniko, otroci, ki so prišli zraven, so imeli prostor na krušni peči. Ker so nato fantje odhajali v vojsko, nekatera ženske pa so se omožile in odselile, je zadeva počasi zamrla. Kasneje so v tej hiši organizirali obisk sv. Miklavža za vaške otroke.

Mlin in žaga pri Ivanovih v Brezovici

Pred nami pa je bila še zadnja postaja tokratnega Kulturahoda in sicer pri Ivanovih v Brezovici pri Borovnici. Tu so svojo hišo in posest zgradili Majaroni, ki so imeli žago ob Borovniščici. Hiša je bila zgrajena po enakem principu kot hiša župana Verbiča v času gradnje viadukta. Majaron je imel tri sinove, eden je živel v Borovnici na prostoru, kjer je danes TVD Partizan, drugi se je preselil na Grič, tretji pa je ostal v Brezovici. Ker kmečkega življenja ni bil vajen, je posest prodal Makučevim oz. Ivanovim iz Zabočevega. Ogledali smo si lahko še do potankosti kot pred sto leti enako ohranjenega mlina in žage na vodni. Kot je povedal lastnik Janko Kržič, je tu njegova stara mama v mlinu mlela še do leta 1970.

Rok Mihevc