Razkrivanje dejstev o zelenem otoku

Skupina že skoraj petnajst let preigrava tradicionalno irsko glasbo. Ugotovili so, da se živahnost in poskočnost irske glasbe dobro pokriva z nekaterimi slovenskimi ljudskimi pesmimi, zato jih nemalokrat združijo. Katere pesmi bodo združili, se odločijo bodisi zaradi tematike bodisi zaradi ritma in melodije. Ker večino pesmi pojejo v angleščini, pred posamezno pesmijo večkrat razložijo vsebino, nastanek ali pomen besedila, da lahko poslušalci lažje razumejo bistvo pesmi, tudi če jim angleški jezik ni tako domač. Na ta način svoj nastop popestrijo z razkrivanjem bolj ali manj znanih dejstev o zelenem otoku.

Na potovanju po Irski kupil bodhrán

Jure Preglau je član skupine od vsega začetka in ostal je edini ustanovni član. »Naše sodelovanje se je začelo tako, da sem si leta 2009 na potovanju po Irski kupil tradicionalni irski boben, bodhrán, ki ni bil ravno poceni, zato mi je žena (takrat še punca) zabičala kot malemu otroku: »Zdaj pa glej, da ga boš igral, če si že toliko zapravil zanj!« Torej mi ni preostalo kaj drugega, kot da ustanovim skupino.« Na irski piščalki se mu je takrat pridružila sestra Mojca, na preostalih inštrumentih pa njene prijateljice, ki so se načrtno ali po naključju znašle v skupini. »Tako se je začelo in kasneje so se članice iz takšnih in drugačnih razlogov menjale, dokler se nismo po »koronskem premoru« dobili v trenutni zasedbi, kjer kitaro igra Simona Bevk, kontrabas Sašo Debelec, irske piščali in orglice Florence Gacoin-Marks, violino Mateja Klavžar, na bobnu pa še vedno vztrajam in ropotam jaz.«

Na »štopu« sta v dar dobila kaseto irske glasbe

Irska kultura mu je zelo blizu. Prvič sta z ženo »na štop« odpotovala na Irsko v študentskih letih. Takrat so se jima prikupile njihova odprtost, prijaznost in ljubezen do glasbe. »Da o naravi sploh ne govorim! Ko sva tako štopala po Irski, nama je ustavila violinistka, ki je v avtu poslušala irsko glasbo. Ker nama je bila glasba všeč, nama je tisto kaseto (ja, to je bilo še v času kaset) podarila. Kasneje naju je lastnik enega od kampov, kjer sva spala, povabil na irski večer, kjer sva prvič spoznala res pravo irsko vzdušje in glasbo v živo. Od takrat naprej sem sanjal o tem, da bom igral bodhrán. Na zeleni otrok sva se vrnila še leta 2017, takrat že v troje in še enkrat leta 2021, takrat že v četvero.«

Slovensko in irsko kulturo združuje tudi ljubezen do piva

Irska kultura je slovenski podobna predvsem po ljubezni do glasbe in plesa, še pojasni Jure. »In piva :). Druži nas tudi dejstvo, da smo bili tako eni kot drugi večkrat pod okupacijo, kar je pri obeh narodih okrepilo narodno zavest in poseben odnos do lastne zgodovine. Irska kultura je, tako kot drugod po svetu, tudi v Sloveniji lepo sprejeta, ljudje radi poslušajo irsko glasbo, gledajo ali plešejo (v Ljubljani obstaja Šola irskega plesa) irske plese, kar nekaj pa nas tudi praznuje irski praznik St. Patrick's Day.« Upa še, da bo v prihodnosti v Borovnici še kakšna priložnost, da se predstavijo in »skupaj zapojemo pesem ali dve.«

Rok Mihevc