»Poimenovali so me po spreobrnjeni grešnici Mariji iz Magdale, kar me nedvomno zaznamuje. Rojena sem v znamenju rib in ta dvojnost pride mnogokrat do izraza. Sem invalidsko upokojena profesorica razrednega pouka, ves čas sem učila v domači osnovni šoli.«

/Današnji čas, oglati čas, 2022, zbornik Društva Norma7/ 

Profesorica Magdalena Kastelic Hočevar živi in deluje v Žužemberku na Dolenjskem. Že leta sodeluje na literarno-likovnih natečajih, ki jih razpisuje Društvo Norma7 in je tudi članica društvene mednarodne ustvarjalne skupine ELIPSA 2020.

Izbor njenih dnevniških zapisov, ki jih z manjšimi odmori piše že nekaj desetletij, so Majda Birsa, Cecilija Bratina, Radovan Lango in Klara Štancer, člani Dramske skupine Norma7, v obliki recitala predstavili v programu odprtja skupinske likovne razstave »Pozabljeni … od sebe«, 7. avgusta, v Ljudski univerzi Ajdovščina.

Utrinki izvedenega recitala:  

Prvi zapisi: »Diplomirala sem z odliko. Srečna sem brezmejno! Zdaj bom samostojna, neodvisna, odrasla. Zdaj se začenja življenje. Stara sem 22 let. Dobila sem prvo plačo. Ne štipendijo, ne žepnino. Plačo! »

Mladost, ki nudi prvo službo, sega po vrhovih samostojnosti, odgovornosti, odpira skrinjico želja in smehu dodaja razočaranje in tudi grenkobo. Čez tri leta, mlada, nadvse priljubljena učiteljica Magdalena zapiše: »Sem kot prebujajoči vulkan. Razgreta čustva vseh vrst samo čakajo ugodnega trenutka, da z vso silovitostjo izbruhnejo. Tako umirjena sem na zunaj: šolski primer duševnega ravnovesja. A ogenj je tako blizu.«

Kmalu sledi zapis: »Čakam ga. Glasovi ljudi se prepletajo z zavijanjem siren; nekje v daljavi petkrat zadoni zvon. Mrak se plazi po ulicah, prižigajo se obcestne svetilke. Pod eno od njih stojim. »Vsi so prihajali, njega ni bilo,« si tiho prepevam. Hočem pogoltniti grenkobo, ki se nabira med zobmi. V orokavičene dlani lovim snežinke in opazujem njihovo počasno umiranje. Mraz se mi zajeda v kosti, tesnoba oklepa srce. Pogledam na uro - kazalca se skoraj prikrivata na številki šest. Jaz pa še kar čakam. Ob šestih pokličem taksi, da se odpeljem domov. Sto izgovorov najdem namesto njega, si ga opravičujem. Saj bo prišel in vse pojasnil. Prišlo je jutro, z njim nov dan, pa naslednji tudi. Pa še kakšen. Ne čakam več. Ni kaj čakati.«

Počitnice v naslednjem letu. »Danes oblaki, jutri sonce, danes topla sprejetost, jutri nedostopna hladnost. Vsega po malem je bilo v teh počitniških mesecih. In spet morje, spet počitnice z otroki z vseh koncev Slovenije. Večeri v zavetju pinij in cipres, v soju mesečine, ob zvokih kitar. Žametne ustnice, opojni nasmehi, skrivnostni pogledi, čarobni dotiki nežnih božajočih prstov, občutek brezbrižnosti, nebeške blaženosti.«

Eden izmed jesenskih zapisov istega leta: »Leva, desna, ena, dve, naša … v šolo gre. Ja, ja začelo se je. Šola namreč. In služba. Jesen kimajoče podrsava po tisti imaginarni poti, imenovani čas.«

Med zapisi naslednjega poletja radovedno prebiramo: »Čustva so se spet prebudila. Srce trepeta od sreče. Sreča - ta skrivnostna dama  - tako izmuzljiva, tolikokrat nedosegljiva, s tisočerimi obrazi, je kot metulj tiho, počasi in neopazno sedla name in se mi pustila ujeti. Moja sreča ima prijazne sivomodre oči, ki hudomušno kukajo izpod rahlo kodrastih las. Ime ji je Ljubezen.«

Učiteljica Magdalena kasneje zapiše: »Na parkirišču zaklepam avto. Zagledam ga, kako  me med množico ljudi in avtomobilov išče s pogledom. Maha mi in se smeje. Kako blažen je občutek, da nekomu pripadaš, mu nekaj pomeniš, da je nekdo, s katerim se zliješ v popolnost. Stečem mu v objem. Ljubim ga in sem ljubljena.«

Leto kasneje lahko preberemo:  »Moj najljubši mesec je maj. Zadnji majniški dan je. V beli satenasti obleki, ki sem si jo ukrojila in sešila kar sama, kar naj bi po eni od ljudskih vraž nevesti prineslo nesrečo, s šopkom iz rožnatih orhidej, stojim pred ogledalom. Iz njega zre vame najsrečnejša ženska. Danes je DAN MOJE POROKE.«

Leta minevajo. Zapis z letnico 2009: »Nepoboljšljiva optimistka sem; pravijo, da preveč zahtevna do sebe in neskončno vztrajna. Moja lestvica vrednot in prioritet se je močno spremenila, a lestvica še vedno je. In skušam ji čim bolj slediti. Včasih, ko je najbolj hudo, se razjočem in si dopustim malo samopomilovanja. Padam in se pobiram. Hvala Bogu  - imam trdno oporo - Njega - mojega dragega moža, mojega angela.«

Profesorica Magdalena ima rada  življenje, ljudi in veliko rajši daje kot sprejema. Njeno človekoljubno delo se je še poglobilo, ko se je upokojila zaradi Parkinsonove bolezni. Ko je bila čisto na tleh, se je odločila, da se bo z boleznijo spoprijela. Ko govori o sebi, pogosto poudarja, kako hvaležna je nebu, zemlji, možu in vsem, ki jo spodbujajo, da vse, kar zna, lahko deli z drugimi.

Že od nekdaj skrbi za kulturno-umetniško življenje Žužemberka in je letošnja častna občanska občine Žužemberk. Ob prejemu občinskega priznanja je povedala: »Vesela sem, da ste opazili moje delo in me zanj tudi nagradili. Pravzaprav nisem v življenju naredila nič tako posebnega, naredila sem veliko drobnih stvari, s katerimi sem poskušala razveseliti in pomagati ljudem. To je zaveza, da bo vsak od nas na svojem področju nadaljeval svoje poslanstvo in s svojim delom prispeval k bogatenju življenja v naši občini. Največja nagrada za trud ni tisto, kar zanj dobimo, ampak je bolj pomembno, kako nas ta nagrada spremeni, koliko smo zaradi nje boljši.«

Na razpisu revije Naša žena - Ženska za leto 2020 je bila izbrana za dobrotnico leta. Na razpisu revije Zarja-Jana pa je bila med dvanajstimi finalistkami za Slovenko leta.

I. K.