Zato smo se, oboroženi z dežniki in dežnimi plašči, odpravili na pohod po Vrhniki. Začeli smo s Cankarjevo Vrhniko. Obiskali smo enajsto šolo pod mostom, kjer nam je vodička z odlomkom iz pisateljeve črtice pričarala njegovo navdušenje nad lovom na kapeljne in dogodek, ko je skoraj utonil v valovih Ljubljanice, če ga ne bi rešil Jurcev hlapec. Na srečo, čeprav ni vedel, da je rešil bodočega največjega slovenskega pisatelja. Na poti proti Klancu smo se ustavili tudi pri spomeniku, za katerega je vedel že za svojega življenja, da mu ga bodo Slovenci postavili in naročil, da morajo kip postaviti v sedečem položaju.

V Cankarjevi spominski hiši smo slišali marsikatero novost o življenju njegove družine, za katero vemo, da je živela nadvse težko. Danes bi temu rekli, da je bila globoko na socialnem dnu, kar je Ivana Cankarja zaznamovalo za vse življenje. Kljub zapletenemu in precej boemskemu življenju pa je bil nadvse plodovit pisatelj. Do svoje prezgodnje smrti pri 42 letih je napisal bogato zbirko pesmi, črtic, novel, romanov in dram. Vrhničani smo lahko upravičeno ponosni, da smo imeli med nami takega velikana.

Pod dežniki smo se napotili proti cerkvi sv. Pavla. V portalu vhodnih vrat je namreč vzidana  plošča z imenom Paulus, ki naj bi bila ostanek groba neke premožne italske družine, ki je živela na tleh današnje Vrhnike pred več kot 2000 leti. Na pokopališču smo obiskali še grob Cankarjeve matere. Nato pa nas je čakal dogodek dneva, obisk najnovejše pridobitve na področju kulture na Vrhniki v Kulturnem centru. V pritličju Centra so septembra odprli muzej, ki je del projekta Doživljajsko razstavišče Ljubljanica. Pravzaprav je to stalna razstava imenovana Moja Ljubljanica. Poleg geografije Ljubljanice - reke s sedmimi imeni, prikazuje še arheološke najdbe, ki so jih našli v reki in zgodovino Vrhnike ter njene okolice od srednjega veka do današnjih dni, ki je tesno povezana z Ljubljanico. Vse je predstavljeno na tako zanimiv način, da razstava terja več obiskov. Vsem prebivalcem Vrhnike in ostalim ogled toplo priporočamo!

Zunaj je še vedno deževalo, ko smo zaključili z našim »pohodom«. Še prej pa smo zapeli naši Ivanki, ki je te dni dočakala 80 let. Vse najboljše, Ivanka!

Zapisala: Rada Pišler

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak