Januarja je tretji četrtek, na pohodni dan Svizcev, zima pokazala svoje ostre zobe in nas primorala, da smo spremenili cilj pohoda. Namesto na Šavrinsko gričevje, kjer je pihala močna burja, smo odšli v kraje v naši bližini, v Polhograjsko hribovje. Ker pa so med nami razsajale razne bolezni, nas je na pohod odšlo le enaindvajset dobro odetih pohodnikov.

Pri Polhograjskem gradu, katerega lastnik je bil nekdaj tudi grof Blagaj, po katerem se imenuje blagajev volčin ali blagajana,  je avtobus zavil proti Prapročam. Na obrobju Polhovega Gradca  smo izstopili in nadaljevali pot skozi gozd. Cesta do Praproč  je bila deloma ledena, deloma zasnežena, zato smo morali hoditi zelo previdno, da se ne bi zgodila  nesreča. Šli smo še skozi zaselek Mali vrh  in  kmalu se je pred nami odprlo zasneženo pobočje Malega vrha. Nad nami je zasijalo sonce in razkrilo prelep razgled na okoliške hribe: Polhograjsko goro, Grmado, Tošč, Koreno itd. Po dolinah so se bleščale cerkvice, ki jih je v teh krajih toliko, da bi lahko pokrajino poimenovali kar po njih.

Na poti proti Brišam, kjer nas je čakal avtobus, smo kljub zasneženi prirodi odkrili posebnost in sicer nenavadno velike liste rdečega hrasta, ki je v naših krajih tuja vrsta, prinesena iz Severne Amerike. Vodnica Sonja je prinesla s seboj še večji, 30 cm velik primerek lista, ki bi jih našli tudi na tleh, če ne bi bilo snega.

V gostilni Pri Pratkarju smo ob obilnem obroku ugotovili, da je bil pohod nadvse uspešen, in da smo vsi zelo zadovoljni, ker smo se naužili bleščečega sonca, prelepih razgledov in pogovorov s prijatelji.

Napisala: Rada Pišler      

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak