Med pomembnejšimi dogodki v šolskem letu je zagotovo Večer z mamami. Nanj smo se začeli pripravljati že po novem letu, saj je bil datum izvedbe predviden konec januarja. To srečanje z mamami pa smo nato zaradi smučarskega tečaja in večjega števila odsotnih otrok prestavili na konec februarja.
Največ pozornosti in časa smo namenili dramatizaciji Šal za vrabčka. Otroci so za mame z ogljem narisali avtoportrete in jih pobarvali s tušem. Slike smo dali v okvirje, ki smo jih izdelali sami; debelejši papir smo okrasili z lepilom ter nato vse skupaj prebarvali s senčili. Na vsako sliko smo prilepili še izdelek iz keramofiksa, ki je bil enak broški.
V dneh pred Večerom z mamami so otroci nestrpno odštevali, koliko noči morajo še prespati, da bodo le dočakali 21. februar. Na ta dan dopoldne smo do konca uredili izdelke otrok, ki jih v teh dneh ni bilo v vrtcu. Pospravili smo igralnico, uredili materiale, pobrisali prah ter ponovili dramatizacijo.
Napočil je trenutek. Ura je kazala 16.45, ko so prvi otroci v vrtec pripeljali svoje mame. Otroci so, tokrat smo bili po dolgem času vsi, prikazali stvari, ki jih radi počnejo; nekateri so sestavljali legokocke, drugi šivali, se igrali spomin, sestavljali hama perlice, računali, risali in barvali, strigli, prelivali in nalivali vodo … in nestrpno čakali, da bo ura 18.00, saj smo se takrat odpravili v telovadnico.
Tam smo se najprej malo razgibali ob bansu Bugi vugi, nato pa je sledila težko pričakovana dramatizacija Šal za vrabčka. Otroci so dobro odigrali svoje vloge. Po priklonu je sledila igra tišine, pri čemer smo si ogledali skrivnostni predmet, snežno kroglo; za ta namen jo je prinesla deklica, ki je bila ta dan na vrsti. Povedala nam je, kako se izdela snežna krogla. Na vrsti je bilo razdeljevanje avtoportretov in brošk. Prišel je čas za sok in suho sadje, večina otrok pa ga je izkoristila za tekanje po telovadnici.
Malo čez sedmo uro zvečer so še zadnji od 42 obiskovalcev zapustili vrtec in se podali skozi snežno idilo proti domu.
Barbara Čepon
