ZIMZELENI IZ BRANIŠKE DOLINE V ŠTANJEL Z OKOLICO

Zimzeleni iz Braniške doline v Štanjel z okolico

27. 10. 2022

Na Krasu je krasno, nikdar ni prezgodaj, nikdar ni prekasno.

Vse je zmeraj ob pravem času- na Krasu. (Miran Košuta)

Čemu obup? Kri kraška je teran.

Če kamen je trd, še trša je dlan….

…kamen, samo kamen..

Če bi odnašali ga dan in noč….

…ne bi odnesli ga nikol…( Alojz Gradnik)

Dva pesnika v kratkih verzih opišeta veliko značilnosti Krasa. Nič čudnega torej ni, da je območje Krasa tako privlačno za obiskovalce. Tudi mi smo želeli podoživeti Kras v jesenskem času, zato smo se odpeljali iz Vipavske doline proti Mančam, nato med zanimivimi vasicami (Večkoti, Čehovini, Kodreti…)proti naselju Dolanci. Tam smo izstopili in se po kolovozni poti odpravili po dolini Branice in ob severni strani hriba Gradišče (408 m) proti vasici Kobdilj, kjer smo v prijetni senci počakali tiste, ki so se nam pridružili iz smeri Štanjela. Braniško dolino, ki se zajeda v flišno Vipavsko gričevje, napajajo številni potoki, ki se zlivajo v Rašo in Branico, ter predstavljajo bogat vodni vir tudi za bližnje vasice in Štanjel. Iz doline Branice je pogled na zahod proti vzpetini Turn, na katerem kraljuje zgoščeno mestno naselje Štanjel, nekaj posebnega, saj ga od doline ločijo in varujejo strma in z gozdom porasla pobočja. Tokrat je bila turistična vodnica naša Ivanka, ki nas je po označeni poti popeljala do Spodnjega Kobdilja, kjer smo veliko izvedeli o rodbini Fabianijevih, njihovi rezidenci z vrtom, ( Vila Fabiani) in najbolj znanem arhitektu, izumitelju in urbanistu, Maksu Fabianiju. Več kot 400 let staro murvo smo lahko zulice na vrt opazovali le skozi rešetke visoke ograje. Tam nekje je tudi bogat vodni vir. Povzpeli smo se do vrha in se razgledali po bližnjih in hribih in gričih, na katerih so kraška naselja, nato pa zaokrožili proti Gornjemu Kobdilju, kjer se na vrhu hriba Gradišče nahajajo ostanki kar dveh prazgodovinskih gradišč. Po gozdni poti smo se spustili na sedlo in se približali hribu Turn (364 m), nato pa zavili v Ferrarijev vrt, ki ga je v začetku 20. stoletja zgradil Maks Fabiani. Prijetno jesensko sonce je barvalo rdeče rumenkasto drevo, polno kakijev, vabil je beneški mostiček preko bazena, a mi smo se odločili za pot okoli hriba na razgledišče. Razkošno razgledišče na severovzhodni strani Štanjela ne more pustiti hladnega še tako zahtevneganobiskovalca, saj v jasnem vremenu lahko ure in ure opazuje zeleno dolino Branice, nad njo vzpenjajoče Vipavsko gričevje, poraslo z listavci, ki so nam nudili bogato paleto jesenskih barv, vmes pa bele zaplate- zaselke in vasi s cerkvicami na sredini, tam daleč proti vzhodu pa izstopajočo belo liso-kraj Col, nato zadnjo kuliso proti severozahodu v amfiteatru s Kovkom, Podrto goro, Sinjim vrhom, Otliškim majem, Čavnom, Kucljem in zadaj Golaki. Daleč proti zahodu še obrise Škabrijela… Nato le modrina jasnega neba…Tu so se obujali lepi spomini, saj smo na vseh omenjenih že bili…Ogled iz kraškega kamna (apnenca) grajenega zgoščenega mestnega naselja Štanjel z gradom, cerkvijo in galerijo, smo tokrat preskočili, ker ga že dobro poznamo in si privoščili martinčkanje natoplem soncu ob hladni tekočini. Za piko na i pa smo na vožnji proti domu uživali še ob pogledih skozi okna busa na temno rdeče obarvane liste vinogradov trte refošk, ki na rdečkasti, z železom bogati kraški zemlji daje zdravilni kraški teran. Pozitivne energije, D-vitamina, prijateljskih pogovorov in izmenjave mnenj je bilo ta dan veliko v zadovoljstvo vseh, ker je bila odločitev, da nadomestimo torkov pohod in se odpravimo raziskovati Kras, odlična. Če bomo še nekajkrat šli na Kras, bomo počasi razumeli našo Ivanko, ki tako uživa na Krasu, ga čuti in raziskuje. Hvala za vse zanimivosti, povedane s srcem in še kdaj. Hvala tudi planinskemu vodniku Jožetu za spremstvo.