Logo MojaObčina.si
DANES
25°C
12°C
JUTRI
26°C
15°C
Oceni objavo

Desetletje folklorne dediščine KUD Kosec

Nataša Kogovšek, nekdanja vzgojiteljica v vrtcu Log-Dragomer in zagovornica ohranjanja tradicije, svojo ljubezen do folklore že vrsto let prenaša na najmlajše generacije. Kljub nedavni upokojitvi po 42. letih poklicnega dela s predšolskimi otroki, Nataša še vedno neguje svojo strast do slovenskega plesnega in pevskega izročila. Kot mentorica Folklorne skupine Nageljček, ki deluje v okviru Kulturno umetniškega društva Kosec, že desetletje prenaša svoje znanje in ljubezen do folklornih tradicij na nove generacije otrok.

Se nam lahko na kratko predstavite  in poveste, kako ste se sami spoznali s slovensko folkloro?
Sem »frišno« upokojena vzgojiteljica predšolskih otrok, za mano je 42 let dela z otroki. To pomeni, da imam kar nekaj izkušenj, vendar mi vodenje dejavnosti, ki jo nadaljujem tudi kot upokojenka, predstavlja velik izziv, saj so danes otroci veliko bolj zahtevni. Potrebno je veliko več energije in iznajdljivosti, da jih uspem motivirati za sodelovanje (predvsem gre za težave z disciplino). 

Sama pravzaprav nikoli nisem plesala v folklorni skupini, kljub temu, da sem si to že od malega želela, vendar za to nikoli ni bilo prave priložnosti. V času mojega otroštva na Vrhniki, mojem rojstnem kraju, namreč ni delovala nobena folklorna skupina.


Kako ste začeli svojo pot kot mentorica folklorne skupine in kaj vas je navdušilo za delo z otroki v tej dejavnosti?

Prvi začetki moje »folklorne poti« segajo v leto 1995, ko sem v Vrtcu Log začela z vodenjem dodatne dejavnosti - folklore. Seveda so bili to bolj poizkusi posnemanja ljudskih plesov, prilagojeni sposobnostim 5 do 6-letnih otrok, ki sem jih priredila po svojem občutku. Sprva še zdaleč nismo dosegali ravni oz. predpisanih smernic, ki so se v tistem času začele oblikovati s strani strokovnjakov za ohranjanje kulturne dediščine. Zato sem izkoristila vsako priložnost za izobraževanje v tej smeri in se udeležila številnih krajših in tudi obsežnejših seminarjev na to temo. Tako se je počasi oblikovala moja usposobljenost za ustrezno vodenje te dejavnosti, obenem pa še več samozavesti in veselja do ohranjanja naše kulture iz preteklosti. Od leta 2014 delujem pod »okriljem« KUD Kosec, odkar me je predsednica tega društva prepričala, da nadaljujem z vodenjem te dejavnosti za otroke občine Log-Dragomer v osnovni šoli.


Kateri tradicionalni plesi in običaji so najbolj priljubljeni med otroki v skupini in zakaj menite, da so tako privlačni?

V bistvu se otroci navdušijo za vsak ples, ki jim ga uspeš primerno predstaviti in približati s tem, da ga prilagodiš njihovim sposobnostim in zmožnostim. Seveda so razlike tudi med njimi: kar nekateri osvojijo z lahkoto, za druge predstavlja veliko težav in le stežka osvojijo osnovne korake. Zato je potrebno veliko prilagajanja in potrpljenja pri učenju ter podajanju vsebin. Najljubše in najzanimivejše so igre, ki so se jih igrali otroci v preteklosti, zato so le-te vedno del vaj in tudi del vsebine spletov, ki jih predstavljamo na nastopih.


Kako spodbujate otroško ustvarjalnost pri interpretaciji folklornih vsebin in kje najdete navdih za inovativne pristope?

Pri vsakem spletu (vsebina prikaza nekega dogodka iz preteklosti), ki si ga najprej »v grobem« zamislim že pred  začetkom vaj, nadaljujemo pa s podrobnostmi skupaj z otroki. Tako jih spodbudim k razmišljanju, da še s svojimi idejami sodelujejo pri dokončnem ustvarjanju vsebine. Nato  razdelimo vloge glede na sposobnosti, značaj in želje otrok; kmalu je celota izdelana, da jo lahko »izpilimo« do prvega nastopa.


Kateri je bil najbolj nepozaben trenutek ali dogodek v desetih letih vašega vodenja skupine?

Vsako leto je bilo nepozabno na svoj način, predvsem zaradi otrok, ki so vsak s svojim prispevkom pustili pečat v celotnem mozaiku mojega udejstvovanja. Pravzaprav bi težko izpostavila en sam dogodek, vsako leto je bilo po svoje posebno in nepozabno. 


Kakšen vpliv ima sodelovanje v folklorni skupini na razvoj socialne in kulturne zavesti pri otrocih?

Menim, da dejavnost vsekakor vpliva na socialni kot tudi na kulturni razvoj otrok, saj pri vajah prihaja do veliko interakcij, pri katerih otroci pridobivajo in razvijajo socialne veščine (sodelovanje, dogovarjanje, upoštevanje drug drugega, potrpljenje ter uvidevnost do tistih, ki imajo težave z usvajanjem vsebin, upoštevanje mnenja in predlogov vseh v skupini, spodbujanje bolj plašnih, preprečevanje treme, strahu pred nastopanjem …), obenem pa mimogrede osvajajo vsebine (plese, pesmi, igre, običaje in navade) iz preteklosti ter s tem ohranjajo našo dediščino.


Kaj menite, da je najpomembnejše sporočilo, ki ga otroci odnesejo od sodelovanja pri folklorni skupini in kako se to odraža v njihovem vsakdanjem življenju?

Kot sem že omenila, so pomembne vse socialne veščine, ki jih otroci pridobijo ob medsebojnih stikih, predvsem, če jih k temu spodbujamo in jim damo možnost, da aktivno sodelujejo (ne da samo mi odločamo in je »vse po naše«). Prav tako so po vsakem nastopu bolj samozavestni ter bolj sproščeni. Nenazadnje rastejo tudi v smislu poznavanja naše kulture in življenja naših prednikov, prav tako ni zanemarljivo dejstvo, da na tak način ohranjajo dediščino, se zavedajo naših korenin in krepijo narodno zavest. Tako smo lahko gotovi, da se bo slovenski jezik, kultura in s tem narod ohranil tudi vnaprej.


Kakšne koristi vidite v dolgoročnem udejstvovanju otrok v folklorni skupini glede na njihov celostni razvoj?

Težko bi rekla, da je samo sodelovanje v folklorni skupini lahko dejavnik, ki prispeva k razvoju takšne ali drugačne lastnosti otrok. Pomembnejši se mi zdi način podajanja vsebin, ki jih predstavljamo otrokom, lastna zainteresiranost in predvsem odnos do otrok, da čutijo tvojo skrb, razumevanje in iskrenost. Menim namreč, da dandanes ravno tega primanjkuje v naših odnosih z otroki, da smo vse preveč povezani z napravami in vse premalo z živimi bitji okrog sebe, ki potrebujejo našo pozornost in toplino.


Kako pred nastopi okrepite samozavest otrok?

Hja, to pa je bolj vprašanje, ki bi ga morali postaviti otrokom, ker so v glavnem zelo samozavestni, pogumni in s tem večinoma nimajo težav! Mislim, da imam pred vsakim nastopom še največ treme jaz, zato moram zbrati ves pogum in se koncentrirati, da lahko dajem oporo tistim redkim, ki jo potrebujejo. Ampak, ko je vse skupaj za nami, smo veseli, zadovoljni, si čestitamo in na naslednjih vajah so na vrsti samo igrice, ki si jih otroci najbolj želijo ter si jih tudi zaslužijo!


V. L. 


Foto: Eva Križaj


Oglejte si tudi