Vsaka zima prinese otroške radosti, seveda, če je le sneg. Tudi mi smo kot otroci, zelo uživali na snegu. Velikokrat smo se šli sankat v Tičnico na Sveto Trojico.  Ampak, ko so prišli smučarji, so nas napodili, ker smo jim uničevali progo.

Največji užitek pa je bilo sankanje po sosedovem klancu, imenovan Pot na Košace. Na desni strani je stala Jeršetova hiša, na levi malo višje Cemetova in še malo višje Buhova hiša. Ker  je bilo veliko sankačev,  smo hitro zlizali tisti klanec. Posledica je bila, da so domačini le stežka hodili po gladki poti, posebno navzdol.

Ampak stanovalci ob klancu so se hitro znašli in nam poskušali onemogočiti sankanje.  Najbolj huda je bila Buhova mama, ki nam je posipala  klanec s  pepelom in peskom. Zmerjala nas je z zelo grdimi besedami, otrok sploh ni marala in bili smo vse, samo otroci ne. Tisti nasuti pepel in pesek nas nista preveč motila in kmalu  smo se vrnili na klanec.  Ko smo se spet peljali po klancu, je že bila za nami z metlo in vpila. Otroci se nismo ustavljali.

Najbolj se spomnim sosedove Detterjeve Pike, ki je bila zelo lepo oblečena v pletenega pajaca v rdeči barvi s kapico vred. Nihče ni bil tako lepo oblečen, mi smo bili preprosti otroci. Pika pa je dobila vsa oblačila iz Avstrije od sorodnikov. Bili so bogata družina zobozdravnika. Ko se je peljala Pikica po klancu, smo morali vsi drugi otroci stopiti na stran. To je zahtevala gospa Žekševa, ki je Piko pripeljala na sankanje.

Najbolj se pa spominjam dogodka, ko sem hodila v sedmi razred osnovne šole. Namesto telovadbe smo se šli sankat na Sveto Trojico. Imeli smo učitelja za telovadbo. Ker ni bilo zadosti sank, smo se po dva učenca vozila z enimi sankami. Jaz in sošolka Zlata sva se usedli na sanke, Zlata je sedela zadaj in ona bi morala krmariti. Z vso hitrostjo sva se zaleteli v velik grm robidovja. Moja glava ja bila cela v robidovju in posledice so bile hude. Ves obraz sem imela popraskan in krvav. Vsi sošolci so me začudeno gledali,  učitelj pa me je poslal domov.

Ko sem prišla domov, se me je mama zelo ustrašila, saj sem bila grozna v glavo. Drugi dan sem morala v šolo.  Toda  obraz je izgledal  še slabše, nastale so otekline, izstopale so odrgnine, pojavljale so se vedno močnejše  bolečine. Ampak v šolo je bilo treba iti. Prvo uro smo imeli biologijo. Ko me je učiteljica zagledala, je dejala: » Imate pa hudega mačka. » To je bilo vse, kar je imela reči. Pozornosti nobene, pa tudi sočutja ne, le opazka.

Kljub temu, da smo bili slabo oblečeni in obuti,  je bilo naše otroštvo lepo, saj smo znali  živeti in se veseliti v sožitju z naravo.

Fani Šurca