»Koliko nas bo, ali smo se kaj spremenili, koliko kondicije imamo, kam bomo krenili, katera vodnica nas bo vodila, ali bo pot zelo dolga, kje bomo šli na kavico … mi je rojilo po glavi,« ko sem odhajala od doma. Toda, ko sem zagledala pohodnice, ki so že veselo pripovedovale druga drugi, kako je bilo, skrbi ni bilo več. Kar petindvajset sem jih naštela.

Enajstega marca bo že 14 let, od kar se družimo in občudujemo lepo slovensko naravo. Včasih smo se zbirale ob 8.00, zdaj pa ob 9.00,ker smo pač dve leti starejše in rabimo več časa, da se »motor« segreje.

Krenile  smo proti Stari Vrhniki  in nadaljevale po tankovski  cesti v Jerebovo dolino, ki je čudovita za sprehode in sprostitev. Vmes smo se malo ustavile, se spočile in veliko smo si imele  povedati. Kjer je veliko žensk, je tudi veliko govorjenja.

Med potjo smo opazovale spomladanske cvetlice, ki že lepšajo naravo in tudi ptički so se oglašali. Pot nas je peljala na Dobovičnikovo cesto in po klancu navzdol proti nekdanjemu Elektronu. Tam smo zavile proti gostilni Kranjc, kjer so nas nagradili  s krofi in kavico, kot se spodobi za pustni torek.

Druženje je trajalo še kakšno slabo urico in vse zadovoljne smo se razšle v upanju, da naslednji torek nadaljujemo s pohodi.

Ko sem se vračala, sem ugotavljala, da so moji sklepi tako obrabljeni, da bom težko držala korak s pohodnicami, pa še zaradi bolezni nimam prave kondicije.

Fani Šurca