Psiček Klavdij

Že od nekdaj imam rada živali, jih občudujem in v njihovi bližini mi je lepo. Po TV velikokrat gledam Planet živali. To je sestavni del narave. Imam eno zelo lepo muco, ki ji je ime Dimka. Je črno bele barve in zelo razvajena. Brez nje bi bila hiša pusta. Se mi zdi, da hiša mora imeti mačko, saj je to domačnost in že od nekdaj so bile pri nas mačke prisotne.

Ko sem bila še mlada, neporočena, sem nekje dobila majhnega psička, ki sem mu dala ime Klavdij. Bil je lep kuža, svetlo rjave barve in zelo nagajiv. Ker je bil še mlad, je zelo rad grizel copate in čevlje. Moja mama ni preveč marala psov in mačk in je rekla: "Jih ne sovražim, niso mi pa pri srcu." Tudi moj mož, takrat še fant, ni bil ljubitelj živali. Jaz sem tega psička zelo razvajala, ni bil nič poslušen in morala bi ga peljati v pasjo šolo, ampak takrat tega ni bilo.

Ker je psiček delal škodo pri hiši, sta se mama in mož dogovorila, da ga bosta odpeljala od hiše. Še preden sta to izvedla, je psiček izginil. To je bilo še v času, ko smo bili v Jugoslaviji. Na Stari Vrhniki je bila vojašnica. Po naši Robovi cesti so hodili vojaki. Ker je naš Klavdij zelo rad ušel izpod nadzora, je tekal vsepovsod, tudi za ljudmi. Mene ni ubogal, ker sem bila premalo stroga. Tako je tudi tekel za nekim vojakom. Vojaku je bil všeč in ga je še privabljal in klical. Pozneje sem to zvedela od nekega otroka.

Seveda, zelo sem ga pogrešala in strah me je bilo, da ni kje v nevarnosti in pomankanju. Po kakšnih 14 dneh sem spet izvedela od otrok, da je podoben kuža pri vojakih na straži privezan in laja. Seveda, pogrešal je mene. Ko sem to zvedela, se je v meni premaknila neka močna sila, ki me je peljala čez Staro Vrhniko do vojašnice in do straže. Morala sem priti do njega, sila je bila zelo močna in nihče me ne bi ustavil. Ko sem tako lezla čez en majhen hribček, nisem nikogar srečala, nobenega vojaka. Psiček me je že na daljavo začutil, seveda sem ga pa tudi vseskozi klicala. O, kako je bil vesel, ko sem prišla do njega in jaz tudi, sreča je bila velika. Hitro sem ga odvezala in odpeljala. Veselje z obeh strani je bilo veliko.

Dimka

Pri naših sosedih je stanovala moja teta z družino. Njen mož je bil takrat komandir policije na Vrhniki. Ko sem Klavdija pripeljala domov, je takoj opazil in me vprašal, kje sem ga dobila. Povedala sem mu vso zgodbo. Bil je zelo hud, ker sem šla gor na stražo. Rekel je, da sem to naredila zelo nepremišljeno. »Tam je bila sigurno mrtva straža, lahko te bi ustrelili!« Stric je rekel, da nisem normalna in da sem se spustila v veliko nevarnost. Meni to ni bilo nič pomembno, kar je rekel, samo da sem prišla do psa.

No, kasneje je psiček res izginil po zaslugi mame in moža, saj so bile same težave z njim. Nikdar ne bom pozabila te zgodbe, pa tako prijazen psiček je bil.

Šurca Fani