To je bilo pred petdesetimi leti. Doma smo imeli avto fičo, ki ga je vozil brat, ki je malo starejši od mene. Mene vožnja ni kaj posebno veselila. Mama mi je predlagala, da bi se tudi jaz naučila voziti. Dolgo časa me je vzpodbujala, da bi šla v avto šolo. Ona je imela večje veselje do vožnje kot jaz. Dejala je: »Bodo prišli časi, ko boš izpit še kako potrebovala.« Veselja nisem imela, ampak potem so me le pregovorili. Učit me je začel moj fant, sedaj moj pokojni mož. Tudi brat me je malo učil. Vožnje nisem vzela kaj preveč resno.

Ko sva  sedla prvič v avto, mi je Francelj vse razložil, kako avto deluje, na kaj moram biti pozorna itd. Malo sva se učila s našim fičkom, največ pa z njegovim s fiatom 850. Jaz sem vzela vožnjo bolj za hec, nisem bila resna, nisem ga poslušala in on je bil hud. Ko me je opozarjal na napake, sem se smejala. Francelj je ugotovil, da to ne pelje nikamor in potrebno bo poiskati inštruktorja.

Takrat še ni bilo tako zahtevno, učil je lahko vsak, ki je imel le malo več znanja in veselja do učenja. Izpiti so se delali še v Logatcu. Dobila sem za inštruktorja nekega policista in začela sva z vožnjo. Pod njegovim vodstvom sem bila bolj resna, poslušna in disciplinirana.

Nekoč bi kmalu zletela s ceste na ovinku, ker sem tiščala nogo na plin ne na zavoro. Takrat je bilo prvič, da je inštruktor zavpil na mene. Oba sva bila v stresu, ker sva vedela, kaj se bi lahko zgodilo. Da sem bila bolj sproščena pri vožnji, sem pred vožnjo spila kozarec črnega vina. Vino me je res sprostilo in tudi vozila sem bolje. To je mama povedala inštruktorju, seveda je on postal hud na moje početje. »Kaj če pride do nesreče, bova oba odgovarjala, posebno še jaz kot inštruktor!« mi je govoril s povišanim tonom.

Nekoč je bilo deževno obdobje in midva sva hotela po bližnjici priti na Staro Vrhniko. Tla so bila zelo razmočena in pogreznila sva se v blato. Kaj sedaj ? Inštruktor je šel peš na Staro Vrhniko po pomoč. Prišel je neki kmet s konji in naju potegnil  iz blata. Kmetova pripomba je bila : »Ja, ja to pa je plac za  učit avto vozit !« Nama je bilo malo nerodno, ampak pomoč je bila prava.

Izpit sem prvič naredila v Logatcu in bila vesela. Ampak še vedno sem imela neki strah pred vožnjo in to ni minilo nikdar. Danes je to bolje, ker so poklicni inštruktorji in šola poteka v Ljubljani in naučiš se vse.

Ja taka je bila moja šola vožnje in izpit mi je že velikokrat prišel prav, kot je dejala moja mama in velikokrat se spomnim na njene besede.

Fani Šurca