Avgust in september sta meseca za obiskgora. Letos je sploh velik naval na naše lepe slovenske vršace. Poslušam po medijih, koliko je obiska, in sem se  spomnila obiska Velike planine pred mnogimi leti. V podjetju, v katerem sem delala, smo večkrat organizirali kakšen skupinski izlet. Bili smo dobra in zelo zabavna družba in vsi smo bili še mladi. Tako smo organizirali izlet na Veliko planino. Do hotela Šimnovec smo se peljali z nihalko. Ni me bilo strah, ko pa je bilo treba sesti na sedežnico, je nastala velika, velika panika. Še nikoli se nisem peljala s sedežnico in tega sem se tudi vedno bala.
Naša skupina je prišla pred sedežnico, in vsi so se posedli in odpeljali, le jaz in še sodelavka Marija sva kar gledali, čakali in se umikali na stran. Zelo naju je bilo strah. Tudi Marija se še ni peljala. Nato sta prišli še dve skupini pohodnikov in tudi te sva spustili naprej. Pred sedežnico je postalo prazno, samo midve sva s strahom opazovali tiste sedeže, kako se vrtijo. Pristopil je vzdrževalec in naju vprašal: »Kaj pa vidve čakata?«  Midve pa: »Ja, rade se bi peljale.«  »Pa se peljite!« je odgovoril. Midve pa s strahom: «Ja, strah naju je, nisva se še nikoli peljali!« Prijazen vzdrževalec naju je lepo namestil na sedežnico in pognal. Tako sem se tresla, kot šiba na vodi, z vso silo sem se držala tiste jeklenice, ki držijo sedeže in sploh se nisem upala premakniti. Po glavi mi je samo to rojilo, kaj če pademo na tla.

Po nekaj metrih vožnje se je žičnica res ustavila in samo midve z Marijo sva viseli v zraku, spodaj je bila ena zelo velika luža, kot malo jezerce in to me je zelo strašilo. Kakšnih deset minut sva viseli v zraku, nato se je vse skupaj premaknilo. »Nikdar več, nikdar več!« sem si govorila.

Gor na vrhu naju je čakala naša skupina. »Ja, kje pa vidve hodita?«  so zavpili vsi naenkrat. Povedali sva, kako naju je bilo strah in vsi so se smejali in se norčevali iz naju. Kako smo prišli nazaj, ne vem. Večerjo in prenočevanje smo imeli v hotelu Šimnovec. Vsi utrujeni smo si zaželeli topel obrok in dobili smo domačo juho. Ker je bila med nami tudi sodelavka, ki je bila zelo fina, ji je en od delavcev pomešal juho v krožniku s prstom. Tako je vreščala kot sraka. Mi pa v smeh. No, večerna zabava je bila na višku, saj smo bili vsi mladi in razposajeni ter polni norčij.

Ura je bila že pozna, ko smo se spravljali k počitku. Ena mala skupinica naših fantov je še hodila po hotelu, niso se mogli umiriti.  Zagledali so, da je ena soba odprta. Na postelji je spal en naš sodelavec in zelo smrčal. Ti fantje so sneli vrata in ga pokrili z njimi, seveda on sploh ni vedel za to. Menda se je čez nekaj časa zbudil, ker so ga vrata tiščala. Drugi dan je bilo veliko smeha na ta račun.

Ja, tako smo se mi imeli v mladih letih. Od takrat se še nisem peljala s sedežnico in se tudi ne bom. Še vedno je strah v meni, ker se zelo bojim višine. Lepi spomini pa so ostali.

Fani Šurca